Znamka

»Veš, mama, rad bi ti napisal pismo ...« smo mrmrali v prazgodovini. In sem ter tja kakšno pismo tudi napisali, ne ravno mami, ampak osebam njenega spola, a naših let. So leta minula in pošta je postala hitra pošta, namesto pisem iz lesne celuloze pa pošiljamo, nepredstavljivo pogosteje kot nekoč, mejle. Tudi zdaj ne prav velikokrat materam. Prvič, ker z mejli nemalokrat ne umejo rokovati, drugič, kot v mojem primeru, še zato, ker naslovnice ni več. Vsaj ne med živimi.

Ampak včasih sistem elektronskega komuniciranja človeka prisili, da mora, nemočen pred institucijami, zadevo v svoj prid opraviti lastnoročno in lastnonožno. In obiskati pošto, ne, da bi si kupil bajadere, ampak kuverto s snežno belim listom.
Bilo je tistega dopoldneva, poštna poslovalnica na srečo ne prepolna, kupim, kar je treba, in seveda ne pozabim, da tudi v rumeno obarvani instituciji potencialno razsaja virus.

Znamka je iz uslužbenkine neorokavičene roke preskočila direktno v mojo, hrbtne plati nazobčanke si nisem upal posliniti. In okusiti nekdanjo lepljivo grenčino. Kaj mi je storiti? Znamkino hrbtišče sem namočil z razkužilom, pa se ni prijela na kuverto. Potem sem si do živega razkužil mezinec, ga previdno oslinil, skoraj bruhnil, slinjenje prenesel na znamko, spet v prazno.

S tehnično nepopolnostjo pravokotnička seznanim (ne pretirano) zaposleno, ki me, ocenjujoč od peta do maske, povpraša, ali sem jo oslinil. Na res trapasto vprašanje sem pritrdilno odgovoril s kančkom nataknjenosti. Ki pa sem jo posul s pepelom, slišoč: »Gospod, znamke so samolepilne!«

Edino, kar sem šokiran še zmogel, je bilo neprijazno vprašanje: »Aja, od kdaj pa?«, premlevajoč, zakaj mi tega ni nihče povedal, mi je bilo pa odvrnjeno: »Kakih deset let.«
Veš, mama, da so znamke ...