Ime mu je bilo Alfred

Ob vsesplošni debati o škodljivosti, koristi in zaščiti neavtohtone vrste glodavcev na Ljubljanskem barju ne morem mimo pripetljaja izpred nekaj let, ko sem na potovanju po Peruju prepričal vodjo odprave skupine mednarodnih popotnikov, da naročimo specialiteto z lokalnim ljubkovalnim imenom cuy. Lokalne tržnice, ki sicer ponujajo to specialiteto, niso ravno zaupanja vredne, in obisk restavracije v mestu Puno, čeprav za opazno višjo ceno, je bil zadnja priložnost. Majhen, srčkan glodavec z lisastim belo-rjavim kožuščkom ima neprivlačno slovensko ime morski prašiček. Sicer pa se, kot večina glodavcev, ponaša z okusnim, zdravim, sočnim, a nemastnim mesom. Cuy je prispel na krožniku, okrašenem s solato, paradižnikom in kuhanim krompirjevim gomoljem. Kuhar je tačke skrbno ovil s folijo, da se na žaru ne bi osmodile. A seveda se je pojavila zagata, kako razdeliti tistih nekaj gramov mesa med 18 popotnikov, sicer samih ljubiteljev narave in živali, a z le štirimi vegetarijanci.

»Ime mu je bilo Alfred,« sem izustil, ko je kolegica segla po najbolj sočnem koščku mesa na krožniku. V trenutku je slastna pečenka v očeh večine dobila majhne, okrogle iskrive oči in kožušček. Dilema pravične razdelitve delikatese je bila odpravljena.

Če vso stvar preslikam v ljubljansko močvirje, ne morem mimo opazke, da so se še nedavno na Ljubljanskem barju množile velike podgane. Oranžnozobi glodavci so v očeh večine obiskovalcev postali šele, ko je bil zanje odrejen odvzem iz okolja. Pri vsem direndaju ne bo dolgo, ko bo nekdo ugotovil, da je meso nutrij izredna gurmanska specialiteta. No, morda pa bi jih morali poimenovati s človeškimi imeni. Me prav zanima, kdo bi se hvalil, da je »podgano« poimenoval Anžej ali Mojca. In kdo bi Anžeja odvzel iz narave ... ali Mojco z oranžnimi zobki ponudil na žaru s tačkami, skrbno ovitimi v folijo.