Karpačo

Če slabo izobraženega Evropejca vprašate, kaj je karpačo, bo izstrelil, da je to zelo tanko odrezan kos mesa z malce rukole, oljčnega olja, soli in popra. Anekdota pravi, da si je ime za tovrstno pripravo mesa izmislil šef beneške restavracije Harry's Bar Giuseppe Cipriani, ki je grofici Amalii Nani Mocenigo pripravljal tanek surov zrezek, katerega barva ga je spomnila na slike renesančnega mojstra iz svojega mesta.

Cenjeni beneški slikar je del zadnjega desetletja svojega življenja preživel tudi v Kopru, tu je naslikal zadnja dela in morda celo umrl. Zato (in ne zaradi zrezka) imajo v Kopru Carpacciev trg in Carpaccievo hišo, v kateri je živel vsaj njegov sin Benedetto, ki je postal celo koprski častni meščan.

Ob večjih umetnikovih razstavah in v času vse številnejših primerov vračanja kulturnih spomenikov lastnikom se odpira tudi razprava o restitucijah umetniških del. Celo Vatikan je vrnil tri kamnite dele Partenona Atenam. Se bo vsaj nekaj del Carpaccia, Cime da Conegliana, Vivarinija in drugih mojstrov nekoč vrnilo istrskim lastnikom, tistim, ki so zanje plačali zlate dukate? To je boleče vprašanje za istrske begunce, ki so razumljivo prizadeti, ker jih je vojna usoda pregnala z doma. Večina sicer razume, da teh umetnin nihče ni ukradel Istri. In da samo čakajo na trenutek, ko se bodo vrnile skupaj z begunci. Odnesena dela so breme tako za tiste, ki so odšli, kot za tiste, ki so prišli, breme za meddržavne odnose in predvsem škodijo kulturi kot taki, saj težko opravlja svojo funkcijo, če tudi sama postane begunka.

Precej neusmiljeni Genovčani so leta 1380 napadli in oropali Koper. Odnesli so celo najsvetejše možno: relikvije svetega Nazarija, prvega koprskega škofa. Ampak 42 let zatem so Genovčani koprskega svetnika vrnili. Zgodovina ponuja enostaven recept: Genovčani so vendarle bili človeški in Koprčani dovolj dobri diplomati. Samo to potrebujemo, da se ne bomo mastili zgolj s karpačem in politiko razdvajanja.