Razstava, ki je vrnila umetnika v rojstne Benetke

Koprskih del beneškega mojstra Vittoreja Carpaccia ni treba biti prav nič sram v družbi sestrskih umetniških draguljev z vsega sveta. Nasprotno, pet del tega umetnika (štiri koprska platna in eno piransko) sije, izstopa in pomembno dopolnjuje veliko pregledno razstavo, ki so jo v Doževi palači pripravili Mestni muzeji iz Benetk v sodelovanju z Nacionalno umetnostno galerijo iz Washingtona. To je po 60 letih prva pregledna razstava tega umetnika, ki jo je postavil največji poznavalec Carpaccievih del dr. Peter Humfrey. Slike je posodilo 49 muzejev, galerij, cerkva, fundacij in zasebnih zbirk.

Razlogov za redkost tovrstnih razstav je več. Carpaccieva platna so zelo dragocena in razsejana po vsem svetu. Zaradi vse večje priljubljenosti jih muzeji, galerije, cerkve vse težje posodijo, pa čeprav za le nekaj mesecev, saj v tistem času na mesto platen beneškega mojstra ne zmorejo dobiti primernega nadomestila. Pa tudi iz logističnega zornega kota ni tako preprosto poskrbeti za dela, ki prispejo s številnih naslovov z vsega sveta, od Los Angelesa do Berlina, od Uppsale do Malte, od Londona do Pariza, od Zadra do Kopra ... Za obiskovalca pa je prav imenitno, da lahko v Benetkah v dobrih treh, pravzaprav štirih urah vidi razstavi mojstrovih del, kakršnih ne bi zlepa, tudi če bi prepotoval 20 ali 30 različnih krajev sveta.

Sveti Avguštin v studiu (1502), olje in tempera na platnu. Iz cikla bratovščine (scuole) Dalmata sv. Jurija in sv. Trifona. Foto Wikipedija

Zakaj so potrebovali 60 let

Fundacija beneških mestnih muzejev MUVE je razstavo zastavila leta 2018, a ji je pandemija prekrižala načrte. S pomočjo ameriškega odbora Save Venice so omogočili prenovo nekaterih slikarjevih del in 2. novembra lani najprej odprli razstavo Carpaccia v Washingtonu (do 12. februarja) ter jo 17. marca večji del preselili v Benetke, kjer pa so dodali nekaj drugih del (denimo koprska), ki jih ni bilo v Washingtonu.

Andrea Bellieni, direktor muzeja Correr v Benetkah, sokurator razstave Carpaccio v Doževi palači.

Sokurator razstave in direktor največjega beneškega muzeja Correr Andrea Bellieni pravi, da je bila razstava iz leta 1963 še večja. Na njej so predstavili vse velike cikle del, ki so jih v Benetkah naročale laične bratovščine (scuole). Tedaj ni bilo tako zahtevnih ukrepov in standardov pri prenosu dragocenih umetniških del, saj so zelo velika platna iz cikla Sv. Uršule, ki niso mogla skozi vrata, kar sneli z okvirjev in zvili v rolo. »To je s konservatorskega stališča nekaj nezaslišanega in česa podobnega se ne počne več,« razlaga Bellieni.

Po razstavi leta 1963 je postal Carpaccio prava umetniška zvezda. Monografije so predstavljale njegova barvita platna, polna dogajanj, s spektakularnimi podobami. Svoje podobe prikazuje igrivo, a hkrati teatralno, skozi anekdote pa tudi satire, dodaja poetičnost, psihologizem, duhovno poglobljenost in dramatičnost. Je utemeljitelj žanrskega slikarstva in predvsem pripovedovalec zgodb. Njegovi cikli, ki so jih naročale predvsem bratovščine, so kot filmska pripoved, pravi umetnostni zgodovinar Bellieni. »Carpacciev opus terja novo presojo že zato, ker so v zadnjih letih prenovili veliko njegovih del, ki v marsičem razkrivajo povsem novo podobo očarljivega pripovedovalca. Odkrili so nekaj novih del, ki jih prej nismo poznali ali pa so veljala za izgubljena.«

Razstava je postavila umetnikovo delo po časovnem vrstnem redu. Na začetku je njegovo najzgodnejše znano delo (iz 1488) Madona z otrokom, ki ga je v depoju muzeja Correr odkril prav Bellieni leta 2010. Ob prenovi so na okvirju našli njegov podpis Vetor Scarpazzo, ki je bil priimek njegove (razmeroma premožne) družine. Kasneje je priimek spremenil v latinsko obliko Carpatio, Carpathius, Carpatjo ... Delati pa je začel kot učenec v delavnici Giovannija Bellinija, kar se pozna tudi pri njegovih začetnih delih.

Portret doža Leonarda Loredana (1501), olje na lesu, muzej Correr Foto arhiv Muzeja Correr

Ponovno združena nekoč prežagana slika

Med razstavljenimi deli izstopata Dve dami in Lov v laguni, ki sta v izvirniku (leta 1492 do 1494) sestavljali enotno sliko vratnega krila, poslikanega z obeh strani. Sliko so v 18. stoletju prerezali čez pol. Vrhnji del (Lov v laguni) se kot samostojna slika nahaja v Muzeju J. Paul Getty v Los Angelesu, spodnji pa v muzeju Correr v Benetkah. Umetnostni zgodovinar Andrea Busir Vici je to odkril leta 1948, kar so strokovno dokazali šele leta 1991 ob restavriranju. Tokrat pa sta obe sliki na lesu prvič po 250 letih spet združeni in eden od likovnih kritikov trdi, da gre za eno najlepšo slik, kar jih je videl. Drugo krilo vrat, na katerem je očitno nadaljevanje zgodbe, se je že zdavnaj izgubilo.

Lov v laguni (1492/1494), olje na lesu, Muzej J. Paul Getty, Los Angeles Foto Getty Museum

Dve dami na balkonu (1492/1494), olje na lesu, muzej Correr Foto Dennis Cecchin

V Doževi palači je razstavljenih 40 platen in 30 risb, na šestih so risbe z obeh strani lista. Med vsemi so štiri dela iz Hrvaške: dve iz poliptiha zadrske katedrale sv. Anastazije, San Sebastian iz zagrebške galerije Strossmayer in Madona z otrokom iz samostana sv. Frančiška na Krku.

Petim razstavljenim delom lahko rečemo, da so slovenska, čeprav sta le dve od teh še zmeraj v koprski stolnici Marijinega vnebovzetja. To sta največji deli na tokratni razstavi, in sicer Pokol nedolžnih otrok in Predstavitev v templju, ki so ju med letoma 2015 in 2018 prenovili v Restavratorskem centru ZVKDS in sta referenca, ki potrjuje, da so slovenski skrbniki takih umetnin sposobni dobro varovati zaklade svetovne dediščine.

Predstavitev v templju (1523, letnica zapisana na platnu), olje in tempera na platnu, 421 X 126 cm. Cerkev Marijinega vnebovzetja v Kopru Foto Restavratorski center ZVKDS

Gre za sliki, ki sta pokrivali stare cerkvene orgle v tej največji cerkvi na ozemlju Slovenije. Obe sliki sta bili del desnega krila orgel (izdelanih leta 1516 in so bile tedaj v delu prezbiterija). Levo orgelsko krilo se je izgubilo po tem, ko so ga pred približno 200 leti poslali na Dunaj. Izstopata ne le zaradi odličnega restavratorskega posega in njunih dimenzij (merita približno 4,2 metra v višino). Peter Humfrey ju je uvrstil na razstavo zato, ker sta zadnji znani deli mojstra Carpaccia, izdelani 1523.

Carpaccio je imel hišo v Kopru

Carpaccio je umrl 1525. ali 1526., ni jasno, ali v Benetkah ali v Kopru. Zagotovo pa je imel hišo na današnjem koprskem Carpaccievem trgu, v kateri je stanoval njegov sin Benedetto in postal tudi častni meščan Kopra. V zadnjem desetletju svojega življenja je Vittore dobil več naročil iz Kopra in Pirana. V Istro je prišel nekaj pred letom 1516, ko je bratovščina sv. Roka iz Kopra naročila Marijo z otrokom na prestolu in šestimi svetniki (oltarna Sacra conversazione), ki jo že tri leta restavrirajo v Restavratorskem centru v Ljubljani (prenovo nadzira strokovna komisija, ki jo vodi prav Peter Humfrey).

Le dve leti kasneje je izdelal še Marijo z otrokom in svetniki za piransko cerkev sv. Frančiška, ki je tudi pomemben del beneške razstave. Piransko oltarno sliko hranijo minoriti v svojem muzeju sv. Antona v Padovi in je eno od več kot stotih del, ki jih Slovenija zahteva nazaj, saj so bila umaknjena pred vojno nevarnostjo z obljubo in potrdili, da bodo po prenehanju vojne vrnjena. Piranski minoriti imajo posebej zanjo izdelani cerkveni stranski kapeli, njen izvirni okvir in vijake, s katerimi je bila privita na okvir.

Pokol nedolžnih (1523), 418 X 147 cm, olje in tempera na platnu. Stolna cerkev Marijinega vnebovzetja Foto Restavratorski Center ZVKDS

Restavratorka Barbka Gosar Hirci, ki je vodila dela pri orgelskih slikah (in zdaj še velike oltarne slike iz koprske stolnice), je vesela, da si je njihova dela pred petimi leti ogledal Peter Humfrey in bil navdušen nad njihovimi posegi na zadnjih znanih Carpaccievih delih. »Malce me je sicer srce bolelo, ker vem, da transport in nameščanje takih slik na razstavah nista tako preprosta in se lahko kaj poškoduje. Vendar so se organizatorji beneške razstave v Doževi palači res izkazali in zelo dobro poskrbeli za slike. Povabili so nas že k samemu postavljanju razstave, da smo lahko videli, kako to počnejo. Razstava v Benetkah je zelo lepa. Prevzelo me je, da imajo toliko risb, ker lahko vidiš, kako umetnik razmišlja, se pripravlja, študira. Pomembno je tudi, da je na razstavi precej na novo odkritih, dobro restavriranih in manj znanih del.«

Kaj prerokujeta
Jeremija in Zaharija

Posebno presenečenje in odkritje razstave sta zadnji dve izstopajoči in lepo prenovljeni razstavljeni deli iz koprske stolnice, za katerima se je leta 1945 izgubila sled. Kot nam je povedala umetnostna zgodovinarka dr. Sonja Ana Hoyer, ki preučuje iz Istre odnesena dela beneških mojstrov, sta to portreta prerokov Zaharije in Jeremije, ki sta krasila ograjo pred orglami koprske stolnice. Tudi ti deli sta bili odpeljani leta 1940 iz Kopra v Maninovo vilo v San Daniele, vendar nista bili deležni usode večine odnesenih del, ki so jih odpeljali v Rim in potem še drugam (Mantovo, Humin, Trst ...). Jeremijo in Zaharijo ter dve drugi podobno veliki deli (Bičanje in Jezus pade pod križem) so 17. januarja 1945, pred koncem vojne, ko je v Trstu vladala nemška vojska, vrnili tržaškemu škofu Antoniu Santinu, ki bi jih moral vrniti koprski cerkvi (tedaj pod tržaško škofijo), vendar so se kasneje znašle v beneški Galeriji Accademie, kar po 78 letih zdaj jasno razkriva aktualna razstava v Doževi palači.

Preroka Jeremija in Zaharija iz koprske stolnice Marijinega vnebovzetja iz leta 1523. Sliki sta bili odpeljani iz Kopra leta 1940 in vrnjeni tržaškemu škofu Antoniu Santinu 17. januarja 1945, ta pa ju ni vrnil koprski cerkvi. Zdaj sta v beneški Galeriji Accademie. Foto Boris Šuligoj

Na vprašanje, kaj meni o vračilu slik lastnikom, je Andrea Bellieni dejal: »Seveda sem naklonjen vrnitvi slik. Še posebej v primerih, ko se en del slike (denimo okvir, kot je v primeru piranske oltarne slike) nahaja v Piranu, drugi del (platno) v Padovi in ko govorimo o delih, ki so med seboj vsebinsko povezana. Je pa res, da so ta odnesena dela obremenjena s težkimi zgodovinskimi okoliščinami, da so istrski begunci nanje močno navezani in da jim veliko pomenijo. O tem pa ne odloča več umetnostnozgodovinska stroka.«

Beg v Egipt (1516–1518), olje na lesu, Narodna umetnostna galerija, Andrew W. Mellon Collection, Washington Foto National Gallery of Art

Sicer pa so lastniki Carpaccievih del navdušeni nad razstavo in prav zaradi dogajanj v svetu, tudi zaradi številnih primerov restitucij, s katerimi se hvalijo v svetu, upajo, da se bodo časi spremenili, ko bodo tudi begunci iz Istre, katerih stališča so ena od ovir pri vračanju slik, spoznali, da bo Istra toliko bolj njihova, kolikor bolj jo bodo ohranili povezano s svojo kulturo.