Kako diši zeleno

Bil je slaboviden in ženska, verjetno njegova mama, mu je opisovala zeleno barvo. »Poduhaj zeleno, grün,« je dejala, medtem ko je tudi sama vdihavala vonj trave, kot bi se hotela prepričati, da v tem trenutku čuti isto kot deček.

Sedela sta na klopi, obrnjeni proti morju. Bila sta tujca, nemško govoreča zgodnja turista, ali morda priseljenca v Istro, kakršnih je tukaj vse več.

Zame to ni bilo pomembno, pomembno se mi je zdelo vprašanje, ki se mi je utrnilo v zavesti, ko sem poslušala, kako poskuša ženska opisati zeleno. Ali jezik vpliva na naše zaznavanje barv? Ali zven besede zeleno v slovenskem in hrvaškem jeziku, grün v nemškem, vert v francoskem ali lü v kitajskem prav tako oblikuje različna doživetja zelenega?

Sedla sem na klop malce stran od ženske in dečka. Okoli mene je dišalo zeleno, pred menoj se je slišalo modro, in povsem spontano sem s starega rožmarinovega grma odtrgala vejico in jo dala v usta. Vsa čutila na mojem jeziku so vzklikala: »Zeleno, grün, vert, lü, zeleno!«

Barva ima tudi okus, sem pomislila, medtem ko so mi misli odtavale do pripovedke Raymonda Carverja Katedrala, v kateri slepi obiskovalec prosi pripovedovalca, naj mu opiše katedralo. V roko mu potisne svinčnik, nato pa svojo dlan položi na to roko, ki bo risala. V določenem trenutku Robert, kot se imenuje obiskovalec, od pripovedovalca zahteva, naj zapre oči in nadaljuje risanje – in on šele takrat spregleda. Z zaprtimi očmi vidi bistvo stvari, odkrije smisel katedrale in spozna, da človek gleda z domišljijo, ne z očmi.

Zamižala sem in spomladanske barve so se spremenile v simfonijo svežine, optimizma, življenjske radosti, zelenega prebujanja. V nosnicah je dišalo modro, v ustih je vibriralo zeleno, po licih se je razlivalo rumeno, nato pa znova zeleno, zeleno, zeleno, ki ni zahtevalo, da ga oblikujem v besedo, saj se je že v naslednjem trenutku imenovalo – novo življenje.