Januarska nejevolja

Včasih me prime, da bi kar vse pozabila. Kitajščino, v katero sem vložila vse svoje življenje. Knjige, ki sem jih prebrala in z njimi živela nešteta življenja. Pesmi, ki jih znam na pamet, in imena vseh psov v naši četrti. Življenjske zgodbe pesnikov samotarjev iz dinastije Tang pa tudi zgodovinska dejstva in starodavne azijske mite, rezultate boksarskih spopadov, recepte za najboljši kruh in … vse, prav vse bi najraje pozabila.

Včasih bi najraje vse začela od začetka. Vpisala bi se na tečaj fotografiranja in se naučila igrati klavir, postala bi zdravnica za pingvine in odšla na Južni tečaj – namesto na Daljni vzhod.

Včasih bi najraje molčala in iz uličnih zvokov ustvarila glasbo, iz glasbe spletla plašč nevidnosti in pod njim sedela sredi gozda, nato pa bi se spomladi razcvetela kot drevo ali divja trava, pijana od dežja.

Včasih bi bila najraje kdo drug ali nekaj povsem drugega, tako da bi se zbudila ob svitu in nič mislila. Rekla bi samo: »Cielo!« Ta beseda v esperantu, ki bi ga včasih najraje razglasila za svoj materni jezik, pomeni nebo.

Včasih me prevzamejo takšne misli, nato pa se spomnim – in ob vsem tem še januar! Pravijo, da je to ponedeljek med meseci, čas akutne depresije. Eden od psihologov je na začetku stoletja celo izdelal formulo, po kateri je treba k dejavniku vremenskih razmer prišteti razliko med dolgovi in mesečno plačo, to pomnožiti s časom, ki je minil od božiča, pomnoženim s časom, odkar smo prelomili novoletne zaobljube, nato pa vse skupaj deliti z nizko ravnjo motivacije, pomnožene s potrebo po akciji.

In v najbolj depresivnem mesecu v letu je to najdepresivnejši teden. Začel se je z »žalostnim ponedeljkom«, zdaj pa se počasi nadaljuje z žalostnimi dnevi nepopolnjene zime, nedozorele pomladi in nedavno začetega leta, ki je še vedno na majavih nogah.

A celo takrat, ko me prevzame takšno razpoloženje, nekje ob robu nejevolje zapoje zbor veselih srak, ki prinašajo srečo. Srake pojejo pesem lunarnega novega leta. O, kako sem vesela, da nisem pozabila kitajščine.