Pod vulkanom

Loto je odšel v prevzgojno varstvo, kjer je »dobar, žalostan« štel dneve (tako ga je opisal njegov paznik D.), midva z B. na dopust. Popandemični Tenerife, natančneje turistični kolos Playa de las Americas, je bil originalna kopija Tenerifa pred pandemijo – počitniško vzdušje, gneča in pijanske fešte pordečelih severnjakov 365 dni v letu. Če se ne pridružiš nočnemu veseljačenju, ne moreš spati. V preteklosti sva tudi midva znala pristati na mizah irskega puba in v lokalu z geriatričnimi rokerji, tokrat, obtežena z nekaj dodatnimi leti, sva neprostovoljno izbrala nespečnost.

Še dobro, da Tenerife ni samo mlaka množičnega turizma, ampak omogoča obilje zasilnih izhodov v naravo, kjer človek lahko spet sliši le svoj korak in svoje dihanje. Pokrajina se mi je tokrat zdela bolj zelena kot kdaj koli prej. Palme, praproti, zmajeva drevesa, božične zvezde, kaktusi, agave … Vse je žarelo skoraj fluorescentno. Najbrž je bilo v zadnjem obdobju več padavin. A da vtis ni le posledica pobega iz dvomesečja depresivnega vremena, me je poučil zapis iz dnevnika nemškega naravoslovca Alexandra von Humboldta, ki se je na Tenerifu ustavil leta 1799, na poti v španske kolonije v Latinski Ameriki, da bi – izkušeni geolog – splezal na vulkan Pico del Teide. Tudi on je občudoval tropsko rastje, intenzivnost njegove obarvanosti in daljnosežne razglede pa je pripisal »čarobni« jasnini.

Enaindvajsetega junija se je Humboldt s svojim botanikom in lokalnimi vodniki odpravil proti vrhu 3718 metrov visokega vulkana, »brez šotorov ali plaščev, opremljen zgolj z nekaj šibkimi baklami iz lesa jelke«, piše Andrea Wulf v njegovi biografiji. »Vse tukaj izdaja globoko osamljenost, nekaj koz in zajcev je edino znamenje življenja,« je zapisal Humboldt v svojem dnevniku. Ko so vrh dosegli, »je bil veter tako močan, da so se komajda obdržali na nogah. Obrazi so jim otrdeli od mraza, v stopala jih je žgalo od vročine, ki je puhtela iz tal.« Kljub premraženosti se je le stežka poslovil od »globoko samotnega« kraja, a v pristanišču je že čakala ladja.

Tudi midva z B. sva se – veliko bolje opremljena kot Humboldt – odpravila proti vrhu. Čeprav je pot razmeroma lahka, sva se vzpenjala previdno. Višina deluje zahrbtno. Ko hodiš počasi, vidiš tudi tisto, česar drugače ne bi. Med kamenjem sem zagledala rastlinico z drobnimi vijoličnimi cvetovi. Prva sta jo opisala prav Humboldt in njegov botanik Bonpland. Na vrhu oziroma kakšnih 150 metrov pod njim, saj povsem gor ne smeš, je zapihal leden veter. Še dobro, da v dolino vozi gondola, s katero se lahko pod vrh povzpnejo celo turisti v natikačih in kratkih hlačah. Humboldt bi si gotovo mislil svoje. Smo v 200 in nekaj letih res toliko napredovali?