Rimska nebesa

Čeprav se september na vse pretege trudi, da bi pozabili na poletje, gre v resnici za tisti – najlepši – mesec v letu. Zlasti, če ga lahko doživimo – v 48 urah malone preplešemo – v Rimu, v družbi dveh najljubših prijateljev. Tak september je resnična radost. In blagoslov. Ki zaustavlja neumorni čas.

V bistvu je Rim en velik grandiozni terasast vrt, v katerem se v neštetih nivojih zibajo pokončne ciprese in priklanjajo zimzeleni drevoredi dehtečih pinij ter v fontanah zrcalijo oblaki v obrisih angelov. Ti na vseh straneh neba varujejo poslednjo evropsko prestolnico, ki ne prenaša in ne dopušča novodobnih arhitekturnih – v nebo drezajočih – zmazkov iz jekla in stekla. Rim ohranja veličastnost starih stopnic, kockastih tlakov, visokih portalov, mogočnih palač, paviljonov, templjev, kupol, stoletnih družinskih vil, skulptur in iger z vodo, giochi d'acqua. Rim je kot ples življenja, Il ballo della vita.

Ko se v mesečini konča vožnja z rdečim kabrioletom Fiat 500, kot v Fellinijevem filmu, in naključni senjor za nami vzhičen zavpije: Porca miseria, che fantastico, je čas za slovo. We've got tonight. Who needs tomorrow, Imamo to noč, le kdo potrebuje jutri, zadene še pesem iz zvočnikov.

Na poti na letališče se v predelu EUR (Esposizione Universale Roma) zgodi še pogled na veličasten Kvadratni kolosej, najznamenitejšo palačo italijanske civilizacije, na kateri je nad arkadami, skozi katere prodirajo nizki jesenski sončni žarki, izpisan rek: Narod pesnikov, umetnikov, junakov, svetnikov, mislecev, učiteljev, pomorščakov, popotnikov.

In ne nazadnje, september so Rimljani poimenovali po sedmici. Ki je srečno število. September je zaresni mesec sreče. Rim je kot nebesa na Zemlji. Po takšnem nadmAGičnem vikendu nastopi čas za hrepenenje. In (ali) otožnost.