Predal

Zaprli so jo v predal. Nihče resda ne ve, kdaj se je, najbrž prav tako nehote, izmuznila vanj, verjetno je bila samo strašno radovedna, sploh pa se žival rada kdaj umakne po svoje.

Nihče je ni niti pogrešal, dokler ni bilo nekje od daleč slišati mijavke, zlagoma vse bolj zategle in predirljive.

Začeli so odpirati omare in omarice, kukali so za vrati in vratci, se ozirali po kotih, na glavo so obrnili vso hišo: mačke ni bilo nikjer, samo vse bolj mučno mijavkanje, ki ga niso znali locirati. Čeprav je bilo enkrat slišati bliže in drugič bolj oddaljeno, jim je vztrajno paralo ušesa. Brž ko se človek osredotoči na en sam zvok, ga začne skominati, a če je to ponavljajoči se glas obupa, ga popade še panična skrb. James Joyce je (v pravljičnih Mačkah iz Kopenhagna) resda zapisal (vnuku Stephenu), »samo predstavljaj si mačka, kako poležava in kadi cigare«, a ker je misel raje dvomljiva kot iskriva, so si nič kaj lepo zamislili lastno mačko, kako je že zdavnaj nehala pretegovati mehke tačke in je uživaško ponjuhala tudi ves tobak; saj se je iz mijavkov oglašala vse hujša stiska.



Potem so se končno le družno sklonili na pravem mestu in odprli podposteljni predal, iz katerega je, iz sprva gotovo vabeče mehkih odej, planila žival, vsa tesnobna in znervirano odločena, da bo spet zbežala po svoje, čeprav bo morala pihati in praskati; a je potem krotko počepnila že na prvi stopnici. Vzeli so jo v roke (češ, kaj si delala tam): medtem ko je predla, jim je napredla, naj je nikdar več ne stlačijo v predal.

V kakšnega na široko odprtega, naj bo tu ali tam, kdaj spet skoči sama, po neumnem ali vsaj iz neprevidnosti, potem pa bliskovito odskoči, še preden ga kdo obsodilno zapre. Nakar se zlekne kar vsem na očeh in se, ker ljudje radi verjamejo v pravljice, ki jih napišejo sami, dela, da bi lahko bila človek. Tudi ljudje (se) zanalašč ali ponesrečeno zapiramo v predale, potem pa se ranjeni vlečemo iz njih.