Poletne zveri

Ko sem včeraj prišel na »naš« košček plaže, je stare znance najbolj zanimalo, kakšne zveri jih čakajo pod vodo. Slišali so nekaj o meduzah, zato jih muči, kako nevarne so. Veliki, beli in delno vijolični morski klobuki niso hudi, čeprav lahko včasih tudi malce piknejo. Tiste manjše, rjave, s kompasom na klobuku, torej kompasne, so precej bolj  »pikantne« in ne priporočam stika z njimi niti z njihovimi nitkami, ki jih vlečejo za sabo. Prav kompasnih so minule dni videli več kot običajno pred istrsko obalo, zato nasvet ni odveč: v morje z masko ali vsaj s plavalnimi očali. Ko me je zadnjič kompasna vžgala po čelu, sem videl zvezde sredi belega dne. 

Ampak »zveri«, ki se to poletje sprehajajo v našem morju, so mala malica proti tistemu, kar se je dogajalo pred skoraj pol stoletja. V poznih sedemdestih so nekaj poletij morje zasedli roji nešteto majhnih meduzic mesečink, ki pa so užigale tako, da so se ožigi še leta poznali na koži. Pravi konec sveta so »preroki« (teh je vedno dovolj) napovedali v osemdesetih, ko so se čezmerno razbohotile kremenčaste alge in morje spremenile v lepljivo sluz, ki je morila morske organizme, kopalce pa spravila v obup. Za nameček se je leta 1986 pojavila še suša in z njo pomanjkanje ter redukcije vode v Istri. Predstavljajte si: prišel si iz morja ves sluzast in zapackan, z zlepljenimi slanimi kocinami in lasmi. Sonce te je dodatno spotilo, vse te je srbelo, drgnilo, rezalo in sam sebi si bil odveč. Prišel si domov, odprl pipo, vode pa od nikoder. Niti stranišča nisi mogel splakniti, posode pomiti ... 

Tistega leta v Istri niso zabeležili nobenega primera kuge. In kakšna sreča, da ni zmanjkalo malvazije. Namesto vode smo spili po dve buteljki. Vse smo utopili - klobuke, sluzasto morje in sušo. Naslednjega dne je bil curek vode enak zadetku na loteriji. Evo, take poletne avanture nam kuhajo naši vladarji, ki nam že 40 let obljubljajo enako, da bodo čez dve leti tudi Istri zagotovili vodni vir.