Grmada v pristanu

Pred dnevi je moja spoštovana kolegica napisala zanimiv članek o korelaciji med komentarji o vojni agresiji v Ukrajini in komentarji vsevednih »epidemiologov«. O mojstrih za vse. Očitno so se v članku prepoznali in na družbenem omrežju je sledil pogrom, malodane linč. Padalo je po kolegici z najtežjimi besedami. Skupinica komentatorjev si je dala duška, se podžigala, tekmovala v grobosti in žaljivkah. Facebook jim daje občutek, da vendarle nekaj pomenijo v življenju.

Dobro poznam novinarko, ki dobro piše in obvlada naporno uredniško delo, o kakršnem se nestrpnim in agresivnim napadalcem še sanja ne. Na spletu pa »zavohajo« svoj trop in uživajo v krutem cefranju človeka, čigar dela sploh ne poznajo in mu niti v sanjah niso kos.

Ali naj napadeno vzamem v bran, naj napišem, kakšno krivico ji delajo ljudje, ki se niso v ničemer dokazali in iščejo navidezna zmagoslavja, maščevanja nad neznanci, ki naj bi bili krivi njihove nesreče v življenju? Smo se kdaj znašli na ulici, kjer je eden ali več nasilnežev pretepalo očitno šibkejšega? Smo posegli in ga vzeli v bran? Ali pa smo šli mimo, češ da se nas pretep ne tiče? Smo se uprli pretanjeni propagandi, ki pljuva po že tako uničenem ukrajinskem narodu, ki je izgubil vse, kar se izgubiti da? Smo se oglasili, ko skušajo krvniki iz druge svetovne vojne krivdo za vse vojne grehe naprtiti napadenemu narodu in brez zadrege pišejo, da so bili, denimo, uporni jugoslovanski narodi največji zločinci druge svetovne vojne? Narodi, ki so stoletja trpeli agresorske škornje.

Takšni prevzemajo svet, ker se jim nihče ne upre. Po načelu: To se nas ne tiče. Vračamo se v čase Pahorjeve Grmade v pristanu. Če je tako, si tak svet zaslužimo, agresiven, hujskaški, žaljiv, skrotovičen, sprevržen, vulgaren, pokvarjen v dno duše. Pomislite, ko bodo naslednjič spet nekoga mikastili, ali se vas tiče. Prej ali slej bodo mikastili vas.