Steklenica upora

Pohlevnim Istranom so položili na srce, naj se ne prhamo. Zaudarjajo prepotene cunje, nepomita posoda in stranišča. Solate na vrtovih že dolgo ni več, trava je rumena, paradižnik se suši, krompir je kot oreh. Kmetje jočejo, turisti se umivajo le z vodo iz plastenk, družbena omrežja ječijo od težkih besed.

Vodovod je leta 1935 zgradila Mussolinijeva Italija, ko je v slovenski Istri živelo 47.000 ljudi. Leta 1987 so ob podvojenem prebivalstvu in turistih pristali kot ribe na suhem. Zato so problem želeli rešiti z zajetjem Kubed. Po letih resnih priprav je država leta 1999 Kubedu rekla ne. Februarja 2004 so začeli pripravljati državni načrt za zajetje Padež in Suhorka. Imeli so že okoljevarstveno soglasje, potem pa je nekdo pripeljal nekaj nemških strokovnjakov, ki so Kras videli prvič, in država je tik pred izdajo gradbenega dovoljenja Padež odpisala.

Leta 2010 so začeli pripravljati kraški projekt, da bi iz podtalnice pri Klaričih lahko črpali dodatnih 130 litrov vode na sekundo za Istro, za Kras in Notranjsko. Kohezija je ponujala 50 milijonov nepovratnih evrov. Pri Klaričih je treba dobiti soglasje sosede, ker so vodovarstveni pasovi tudi v Italiji. Poleg tega je treba od tam vodo črpati 740 metrov visoko (energetsko drago) in zgraditi dodaten vodovod na Krasu. Kraški vodovod in sežanska občina nista pripravila dokumentacije in je denar spet zavil - v Prekmurje. Občina in vodovod se izgovarjata na državo, država na kraške občine. Leta 2019 je iztiril vlak s kerozinom v Rižanski dolini in Janševa vlada je obljubila papirje za vodo iz zajetja Suhorka (kar je sama že leta 2006 ustavila). Zdaj spet navijajo za Klariče. Igrajmo se vodo krast, Primorcem. V Kraškem vodovodu navijajo, da bi zadoščalo samo 800.000 evrov za še eno črpalko. Jim verjamete, da je načrt propadel zaradi tako enostavne stvari? Ni tako preprosto.

Ko bo žeja prehuda in bo ljudem prekipelo, pridemo na Kras in v Ljubljano po dve steklenici. Dve steklenici upora, ne terana.