Sosed zaliva travo

V sredo popoldne je bilo v Ljubljani 35 stopinj. Ali celo še malo več. Razbeljeni asfalt je puhtel in na ulicah do sedmih zvečer ni bilo prav nikogar. Potem je vročina popustila in 32 stopinj se je nenadoma zazdelo kot osvežitev. Nekateri so šli v trgovino, drugi na sladoled, tretji na sprehod, mesto in njegova naselja so malce oživela. Še pod vtisom celodnevnih novic sem zavila s štirimi tačkami iz domače ulice. Z mislijo na goreči Kras in romantične kraške vasice v dimu, na uboge ljudi, ki se jih evakuirali, na tisoč gasilcev, ki so gasili, na grozovito sušo, pozive k odgovorni porabi vode in napovedim o še bolj peklenski vročini. Pri hiši z visokim obzidjem zaslišim znani zvok. Ssk, ssk, ssk ... v enakomernem ritmu. Takoj sem prepoznala zalivalni sistem z vrtečimi se razpršilci. Ampak to najbrž ne more biti res, sem si mislila in šla naprej. A na poti nazaj sem ga tudi zagledala. Vodni curek, ki se je akrobatsko vrtinčil nad travo.

Ker se v življenju držim reka »brigaj se zase«, poleg tega sem zrasla v bloku, kjer smo si otroci kar naprej metali v obraz en in isti stavek (Kaj te pa briga!), nisem čisto natančno vedela, kaj bi. In če sploh kaj. Potem pa sem se spomnila, da sem sredi ceste našla izgubljenega psička in tudi nisem rekla, da to ni moja stvar, mirno sem ga odpeljala v zavetišče. Ali ko je zvonil sosedov alarm. Ni bil moj avto, pa sem vseeno poklicala sosedo na mobitel, ali je vse v redu.

Zdaj v tej vročini in suši pa se je v meni prebudila pripadnica civilne zaščite, ki mora narediti pravo stvar. Naredila sem še en pasji krog, pozvonila na zvonec, se odkašljala in nič hudega slutečega lastnika zelenega vrta vprašala, ali se morda šali – z vodo. In to ravno danes, ravno v teh dneh. Resda je bilo moje vprašanje retorično in ga pravzaprav nisem hotela vprašati prav nič ... odgovora nisem dobila.

Sosed me je nekaj časa tiho gledal, se obrnil, zaloputnil vrata in izginil. Vodni curek pa je še kar naprej plesal in plesal in plesal ... po vrtu.