Mir in vojna

Kot najbrž še mnogim sošolcem mi je od pouka geografije v gimnaziji v glavi posebej ostal en citat. Pri urah, ko smo obravnavali Bližnji vzhod, ga je profesor večkrat teatralno ponovil. »Libanon je dežela ceder!«

Nanj sem se spomnila vsakič, ko je bil govor o enem ali o drugem, naj je bilo to med vožnjo skozi cedrov gozd nekje v Provansi ali čez Taurus v Turčiji, ob prvem in vseh nadaljnjih stikih z Libanonci kot ob vsaki omembi te države.

Spomnim se, s kakšnim žarom je o njej govoril prijatelj Emil, ko nam jo je, prikovanim pred zaslone med korono, na daljavo razkazoval v videoprezentaciji: arheološka najdišča, kraško podzemlje, sanjske obale, vinorodni griči, smučarske steze, domače obrti, odlična hrana, prijazni ljudje ... Skoraj kot kakšna Slovenija v malem – le da na pol manjšem ozemlju prebiva trikrat več ljudi.

»Mi žuramo, kot da ne bo jutrišnjega dne,« mi je povedal Fares, sicer Jordanec, živeč v Bejrutu. O tem sem se lahko prepričala vsakič, ko smo se srečali na kakem dogodku v Evropi.

Podoben vtis sem lani dobila v Tel Avivu. Tako so samozavestni in tako radi imajo življenje, da grožnje redko jemljejo zares. »Povej mi, kako je tam, Izraela verjetno nikoli ne bom smel obiskati,« mi je pred časom dejal Jad, ki živi med Libanonom in Savdsko Arabijo. Še nedolgo nazaj je kljub grozečim napovedim vojne podobno kot še zdaj njegovi vrstniki onkraj meje objavljal fotografije s plaže, z zabav ... zafrkantsko podnaslovljene Poročilo iz vojne, 1. dan.

Te so zdaj zamenjali klici na pomoč in slike, na katerih se pari rok stegujejo k cedri.

Ko berem Mir in vojno, najnovejšo knjigo Boštjana Videmška o ozadjih konfliktov našega časa, sem z mislimi pri prijateljih v Libanonu, Izraelu, Palestini in Ukrajini. Kako lepo bi bilo vojne končati kot prepir med odbojkaricama na olimpijskih igrah v Parizu: z Lennonovo Imagine, zelo naglas.