Družinsko vstajanje

Premik ure je za človeško telo nekaj precej stresnega in traja nekaj dni, da se spravimo v stare tirnice. Menda naj bi bil najhujši prav ponedeljek, ki sledi nedelji, ki ji je bila odvzeta ena ura. Oktobra je premikanje ure malenkost lažje, tudi strokovnjaki opažajo, da je manj zdravstvenih težav. Morda zato, ker eno uro dobimo, marca vstati uro prej pa je čisto druga pesem.




Ptičem, ki že nekaj tednov najglasneje žvrgolijo v resnično zgodnjih jutranjih urah, premik ure ne pomeni ničesar. Njihova budnica je zelo učinkovita, ker jih ne moreš ugasniti. Prav tako ne moreš ugasniti dojenčka. Pa tudi malce starejših otrok. Če med tednom vsako jutro hodiš od postelje do postelje in jih budiš, ker je treba v šolo, so otroci ob koncu tedna začuda hitro pokonci. Proste dneve je treba kar najbolj izkoristiti in večina mlajših otrok tega še zdaleč ne povezuje s spanjem.

Če so živali in otroci neugasljivi, je povsem drugače z budilko. V naši družini od šestih zjutraj naprej ves čas nekaj cinglja. Brez funkcije snooze bi bila jutra gotovo še bolj sitna. Vedno sem občudovala ljudi, ki takoj vstanejo, ko ura zazvoni. Pri nas doma je le en tak. In takoj začne delati. S tem je povezan gotovo eden od najbolj zoprnih načinov bujenja. Pretirana kuhinjska vnema.
Čeprav je ideja zelo dobra, da zjutraj iz pomivalca spraviš posodo, ki se je ponoči pomila, se zdi, da ti jutranji tipi nimajo občutka, da nekateri ljudje v hiši še spijo. Žvenket krožnikov, kozarcev in pribora, ki dobesedno leti v predal, je obupna budnica. V takih primerih se človek, ki to dramo povzroča, lahko reši le tako, da skuha kavo.

Vonj sveže kuhane kave je eden od lepših načinov zbujanja. Čista zmaga je, ko jo znajo skuhati tudi otroci. Potem jo, vsaj za kakšne praznike, dobiš še v posteljo. Poslušaš ptiče in piješ kavo. Taka jutra so lepa. Četudi uro prej.
Špela Kuralt