Vse naše koristi

Ko najmlajše vprašate, kaj bi radi delali, ko bodo veliki, odgovorijo brez preračunljivosti. Ni jim pomembno, ali tisto, kar jim je všeč, prinaša denar, ali bodo imeli službo, ali je koristno. Preprosto se jim zdi fino, če bi bili gasilci ali pa frizerke. Potem se vmešamo odrasli.

Že leta poslušamo, kako bodo naši otroci delali v poklicih, ki jih sploh še ni. Tako je najslabše, kar lahko naredimo, da mladim pametujemo, kako je nekaj boljše ali slabše, kako je v nečem prihodnost, drugo pa je izguba časa. Ali kako so področja humanistike, družboslovja in umetnosti nekoristna.

Prihodnji teden bo kulturni praznik. Naš največji pesnik je bil pravnik. Na isti dan kot France Prešeren je umrl tudi Josip Ipavec; letos mineva sto let od njegove smrti. Bil je zdravnik v Šentjurju, zdravnika sta bila tudi njegov oče Gustav in stric Benjamin. Vsi trije pa so danes znani predvsem kot skladatelji.

Ivan Cankar je na Dunaj odšel študirat tehniko. Le kaj je revežu padlo na pamet, da je presedlal na nekaj tako »nekoristnega«, kot je slavistika, ni znano. Morda bi izumil kaj neverjetno finega in koristnega, če bi ostal pri prvi izbiri. Kaj bi izgubili kot narod, če bi Cankar ostal pri tehniki, Ipavci bi se držali le medicine, Prešeren pa advokature? Bi bilo to za nas koristno?

V intervjuju za Sobotno prilogo pred petimi leti je italijanski filozof Nuccio Ordine dejal, da se ljudje sprašujejo, kaj jim koristi gledanje Raffaellove slike, branje Kanta, poslušanje Mozartovega koncerta, in odgovoril: »Koristi mi tako, da daje ljubezen do življenja. In tega nam danes primanjkuje. Človečnost je skrajno osiromašena. Imeti v vladi ministra, ki mu na intimni ravni te stvari niso jasne, je zločin.«

Zato berimo, poslušajmo, glejmo. Užijmo vse te »nekoristnosti«. Hitro bomo ugotovili, da ne moremo brez njih. Ker so tako zelo koristne.