Dirka

Naneslo je, da me je pot proti Dalmaciji vodila prav na dan, ko so na olimpijskih igrah vrteli pedale kolesarji. Sobotna cestna dirka je bila dolga, kot ve vsak ciciban, 234 kilometrov. Priprave na avtomobilsko pot so bile temeljite. Zbiranje obveščevalnih informacij, analiza podatkov o zastojih na meji, preračunavanje, kaj pomeni dveurni zastoj pri Vinici, primerjalna analiza razmer na Obrežju. In vmes radijski prenos kolesarske dirke.



Šlo je odlično. Ker je bil zastoj na Obrežju skorajda neznaten, trajal naj bi vsega 45 minut, je bila odločitev, da se Vinici izognem, tako rekoč samoumevna. Tudi napoved o trajanju zastoja na avtocesti proti Zagrebu se je pokazala za zanesljivo. Zmagujemo. Tako kot je šlo na vroči kolesarski progi dobro Pogačarju.

Potem pa se je zalomilo. Podatki o razmerah na hrvaških cestah niso bili zanesljivi. Okoli Zagreba se je promet zgostil. Potem je šlo počasi. In še počasneje. Po japonskih cestah pa je šlo višje, hitreje, močneje. Radio Slovenija je poročal, da Pogačar leti, Radio Hrvaška je poročal, da promet stoji.



Od Ljubljane do Bosiljeva, to je križišče, na katerem naj bi se promet nekoliko razredčil, je 198 kilometrov. Treba se je bilo odločiti. Če kolona na avtocesti stoji, je smiselno, da človek zapelje na stranske ceste. In sem zavil med griče. Prvotno oceno, da bo pot do Bosiljeva merila natanko 198 kilometrov, je bilo treba popraviti. Čez palec, pot bo zaradi ovinkov merila 234 kilometrov. Toliko, kolikor meri cestna dirka na olimpijskih igrah.

Šest ur vožnje je bilo za mano. Nezadržno sem se bližal Bosiljevu. In šest ur kolesarjenja je bilo za Pogijem in njegovimi sotrpini. Nezadržno so se bližali dirkališču, ker je bil zadnji krog. Radio je še vedno lovil slovenski program. Kolajna! Do Bosiljeva sem prišel minuto za Pogijem. Šest ur, sedem minut, 33 sekund. Dalmacija je bila še daleč.