Papež

Ah, prelepo je bilo pretentati varnostnike, obveščevalce, policiste v uniformi, policiste v civilu, švicarsko gardo in vse druge, ki so na današnji dan pred 25 leti skrbeli, da ljudje ne bi prišli preblizu poglavarju Rimskokatoliške cerkve. Takole je šlo. Papež je prišel v naše mesto. Organizacijski odbor, ki je skrbel za obisk Janeza Pavla II., mi je namenil navadno novinarsko prepustnico.

Fotografi so dobili bleščečo prepustnico, ki pa je bila, kot se je pozneje izkazalo, namenjena vzponu na poseben fotografski oder. In prizori, vidni s tistega odra, niso bili prav posebej fotogenični.

Okrog vratu sem nosil prepustnico in ljubiteljski fotoaparat ter se klatil po prizorišču, ki sem ga dobro poznal, saj smo na hipodrom v osnovni šoli hodili na dirke v krosu. In tam za velikim oltarjem sem sredi ničesar zagledal male stopničke. Papež pa se je medtem s papamobilom vozil proti oltarju. Če bi bil okrašen s fotografsko prepustnico, bi me švicarska garda poslala na oder, določen za fotografe. Ker pa sem bil dvoživka, navaden novinar z ljubiteljskim fotoaparatom, sem se lahko sprehajal povsod. Nevsiljivo sem se postavil k stopničkam ob velikem oltarju in čakal, da se bo pripeljal papamobil. Če bi me varnostno osebje spodilo, ne bi bil ogorčen; vsak pač dela svoj posel. A me niso spodili. Spust po stopničkah je bil za papeža naporen, a za trenutek se mi je vseeno zazdelo, da se je nasmehnil. In zdelo se mi je, da sem bil tistega dne od vseh, ki delamo za časopise, najbolj predrzen.

Dan pozneje mi je v roke prišlo sveže tiskano Nedelo. Na naslovki papež, v ozadju veduta Ljubljane in nepregledna množica. Foto Joco Žnidaršič. Kako, za vraga, mu je uspelo? Tako, da se je mimo varnostnikov, obveščevalcev, policistov v uniformi, policistov v civilu in švicarske garde pretihotapil na oltar ter se spremenil v nevidno bitje. In potrpežljivo čakal.