Čuvaji neumnosti

Učijo nas brezpogojne ljubezni, predanosti in zvestobe. Učijo nas, da verjamemo v človeško dobro, da smo lahko prepričani o tem, da vselej nekdo pazi na nas. Učijo nas, da smo skromni; da v resnici potrebujemo vodo, hrano in ljubezen. Vse to je zagotovilo, da smo zadovoljni, pomirjeni s sabo. Vedno znova nam kažejo, da smo središče njihovega sveta, da so nas neizmerno veseli. Pri tem nas nikoli ne nameravajo »popasjiti«, kakor si tudi ne želijo, da bi jih mi počlovečili. Res pa je, da s posebno inteligenco in šarmom preizkušajo meje človeške naklonjenosti, ki se prepogosto izrodi v napačno smer.

V imenu zavesti in čutenja bi bilo dobro, da bi človek končno spoznal, da lahko oziroma kar mora tudi sam prevzeti vlogo nekakšnega psa čuvaja, ko gre za življenje in preživetje šibkejšega. V teh dneh spremljamo pasjo vročino in v šoku poskušamo dojeti smrt malčka v pregretem avtomobilu zaradi človeške malomarnosti. To naj bo nov, najglasnejši alarm za egocentrični napuh, ki se nezadržno krepi s tehnološkim razvojem, razpadom osnovnih vrednot in neusmiljenim uničevanjem vsega živega na planetu.

Ta skromni zapis naj prižge rdečo luč v pregretih glavah, da bodo znali poskrbeti za pasje in druge živalske prijatelje v najhujši vročini. Je res tako težko vstati malce bolj zgodaj in opraviti zdrav jutranji sprehod v sprejemljivem ozračju? Menda ja ni preveč naporno trikrat do štirikrat na dan dotočiti svežo vodo v pasjo skledo? Menim, da ne potrebujemo spletne svetovalnice ali umetne inteligence za opozorila, da psa ne vlačimo po razbeljenem asfaltu, ampak poiščemo najbližji park oziroma zeleno površino. Verjetno nisem preveč zahteven, ko od lastnikov psov pričakujem, da v dnevih najvišjih temperatur ne bodo tečnarili s tekaškimi treningi. Poskušajte si predstavljati, kako bi poskrbeli zase, če bi se hladili zgolj skozi usta in blazinice na prstih. Ne silite psov, da so čuvaji vaše neumnosti.