Kiki, kralj garaže

Mačka ali pes? Beatli ali Rolling Stonesi? Odojek ali jagnjetina?­ Hajduk ali Crvena zvezda? Brokoli ali cvetača? Ekipni ali individualni šport? V takšnem in podobnem slogu lahko postavimo nešteto vprašanj in dobimo odgovore, ki pojasnjujejo tudi človeški značaj. Na prvo vprašanje je moj odgovor pes. Pa ne zato, ker ne bi prenašal mačk. Navsezadnje sem dovzetnim poslušalcem vselej razlagal, kako nikoli v življenju ne bom imel psa, lažjega od 20 kilogramov. Pa me poglejte zdaj, ko bi skočil v ogenj za malim Nachom. Torej pes, kakršenkoli že je.

V mladosti sem bil občasno tudi v mačji družbi, moja teta je na višku svoje naklonjenosti do mačk razvajala celo sedem bitij, ki so v hiši in na vrtu lepo sobivala z dvema psoma. To je bilo veselje! Eden izmed mačjih ljubljencev je bil mogočni Kiki, ki se mi je očitno še posebej vtisnil v spomin, saj mi je njegovo ime najprej šinilo v glavo, ko sem začel podrobneje spremljati mačka, ki že lep čas nadzira dogajanje v naši garaži in okolici.

Dobri sosedi so za mojega novega živalskega prijatelja že prej lepo skrbeli. Na lesenem podestu so mu postavili ležišče v mini indijanskem šotoru tipi, opazil sem tudi, da ga v prostrani garaži hranijo na dveh ali treh koncih. Kikijev stas zato ne namiguje na možnost sodelovanja na mednarodni razstavi mačk. Prirasel mi je k srcu, ker me pospremi ob jutranjih odhodih, pričaka ob nočnih prihodih in še vmes, ko mi za priboljške in svežo vodo izda vse osupljive skrivnosti naše soseske.

Odtisi njegovih tačk na pokrovu avtomobila me opomnijo, da ima vse pod nadzorom. Zdaj ima tudi novi lični posodici za hrano in vodo. Mačji fakin je brez napovedi izginil za dva ali tri tedne in povzročil precej skrbi. Pred dnevi se je le vrnil, prijazno sem ga oštel, potem pa sva posedela na stopnicah. Utrujeni Kiki, kralj garaže, je celo predel, ko sem ga crkljal.