Sračji gaj

Sadež s prepovedanega drevesa bo češnja, njen izvor pa zakrivajo tančice skrivnosti. Pred leti smo pri hiši sklenili, da je treba tuje okrasne rastline saditi s premislekom in mero.

Ali kaj manjka domačim? Če jih razvajamo kot tuje lepotice, ki so občutljive na vsak vetrček, enkrat imajo preveč sonca, drugič so bledikave in spotegnjene, ker je preveč sence, dežja ni nikoli ravno prav ..., se razcvetijo in razkošatijo v nesluteni krasoti.

Tako je začel nastajati domači gaj iz mladik, pobranih v divjini, z drobnim pojasnilom: tam, kjer so dobile noge, jih danes skoraj zagotovo ne bi bilo več.

Poleg divje češnje, ki je spomladi slepeče bela, rodi pa debele črne češnje, se z lepoto tujerodne magnolije meri tudi vitka jerebika, ki jo krasi obilje rdečih plodov, v veselje škorcev, srak, detlov, kosov in veveric, pod košato trepetliko bi posedal Oton Župančič, ki so mu trepetajoči listi prišepnili eno lepših ljubezenskih pesmi, hrast je zrasel iz želoda iz parka ob gradu Snežnik, bodika in brin pa sta za zimo.

Drevje je še golo, zato je v otokih grmičevja še videti posamezne rastline. Do maja vse prekrije gost zelen baldahin, pod katerim si delijo zatočišče in hrano ptiči, veverice, podlasice, ježi, metulji, hrošči in polno drugega, kar se iz sence steguje k soncu in s pripeke beži v senco.

Mogoče se še lahko po sračje odkradem s kakšno mladiko, kajti kmalu se bodo zbudili kmet­je, ki zadnja leta z velikimi stroji pulijo iz zemlje grmičevje, ker kmetijske oblasti naročajo, da naj tako čistijo naravo. Nič hudega, če izginejo ježi in slepci in metulji in ptiči, saj ne dajejo mleka, pa čeprav obstaja ljubka rastlinica, ki se imenuje ptičje mleko.

Botaniki so duhoviti ljudje. Rožica ni preveč izbirčna, raste divje in tudi po zelenicah. Menda cveti celo pred škofijsko gimnazijo v Ljubljani, kar je, če je verjeti starim zeliščarskim bukvam, da je zel zelo strupena in so jo nekoč uporabljali kot abortiv, zgolj nesrečno naključje.