Kot krtek in orel

Časi, ko smo z otroki gledali risanke na videokasetah in pozneje na devedejih, so lep in že kar oddaljen spomin. Če pustim ob strani, da so mi češke oziroma češkoslovaške risanke še posebno pri srcu, zlahka se denimo poistovetim s štorastima mojstroma Patom in Matom, mi je verjetno ostala v najlepšem spominu serija risank Krtek avtorja Zdeňka Milerja.

Najljubša iz te serije mi je risanka Krtek in orel. Po njej je Hana Doskočilová napisala pravljico, ki je bogato opremljena s slikami iz risanke. To knjigo smo si doma neštetokrat izposodili in se zabavali ob junaštvih Krtka, ki iz poplave reši malega orla, skrbi zanj, ga pita, in ko ga ujeda preraste, ga Krtek celo nauči leteti. Prijatelja živita idilično in srečno vse do dne, ko neki lovec orla ustreli in mu zlomi krilo.



Seveda Krtek poskrbi za svojega pernatega prijatelja, pokliče reševalce, da ga odpeljejo v bolnišnico. Tam pa v knjigi, v nasprotju z risanko, zablesti veliki važič kirurg, ki glasno stopi v operacijsko dvorano, zbobna osebje, jim zdrdra navodila in na koncu pribije: »Operiral bom sam!«

Ta ošabni nastop je pri otrocih vedno izzval salve smeha. Seveda krohot otroka spravi v smeh tudi starše. Nikoli nisem zares razmišljal o tem, kaj je tako smešnega na važnem kirurgu, ki napihnjeno dahne, da bo operiral sam, se mi pa zadnje mesece vse bolj dozdeva, da vem, kaj je smešno.

Gospod v belem se ima za malega boga. Končal je študij za deficitarni poklic, vse ve o kirurgiji in medicini. Vse to je dosegel v svinčenih komunističnih časih. Le kdo bi si drznil dvomiti, da tak gospod ne ve vsega tudi o šolstvu, komuniciranju, pravosodju, obrambi in še marsičem?

Zato je smešen, ker je resničen. »Dolgo je trajalo, da sem se zavedel, da ko rišem Krtka, rišem sebe,« je izjavil avtor Krtka Zdeněk Miler. Vse podobnosti z resničnimi osebami so namerne, a dobronamerne, pravim jaz.