Najlepši vonj na svetu

Kako pomemben navigacijski sistem je nos, se človek najbrž zaveda od nekdaj – ne le ko gre za nosom, ampak tudi, ko ga nos vodi po labirintih uma. Da ima človekov nos večjo moč, kot so mu jo priznavali veliki umi tistega časa, je pred 90 leti ugotavljal ameriški psiholog Donald Anderson Laird.

Vonj po mesecu

Njegovi sodobniki, med njimi Freud, so se ukvarjali z drugimi, »pomembnejšimi« čutili, predvsem vidom, on pa je poskušal dokazati, da je prav voh ključ do številnih spominov. Kot je mogoče prebrati v članku v reviji Harvard Medicine, je s sodelavci zbral skupino nekaj več kot 250 udeležencev ter jih prosil, da si zabeležijo trenutke, v katerih so vonjave spodbudile spomine na preteklost. Nabralo se je na desetine zgodb: vonj parfuma je obudil spomin na nerodnost na plesnem tečaju, vonj volne na stričev pozabljeni plašč, sin delavca na žagi je podoživljal slike iz otroštva ob vonju žagovine … Spomini, ki so jih priklicale vonjave, so bili tako intenzivni, da se je Laird vprašal: »Ali je nemara čut, ki so ga raziskovalci spregledali, v resnici pot do uma?«

To, česar se je po zaslugi francoskega pisatelja Marcela Prousta oprijelo poimenovanje magdalenice, je danes splošno znano, še vedno pa nevroznanstvenike vznemirja vprašanje, kako to, da prav voh vzbuja tako močne občutke. Študije so namreč pokazale, da so spomini, ki jih ujame nos, v primerjavi s tistimi, ki jih zaznajo druga čutila, bolj čustveni in bolj verjetno segajo v zgodnejše življenjsko obdobje, kot je zapisano v omenjeni reviji medicinske fakultete na Harvardu. Zato voh in z njim vonj pomembno vpliva na naše (dobro) počutje, čeprav se tega pogosto niti ne zavedamo.

Na to me je pred časom spomnil sin, ko smo po krajšem dopustu stopili skozi vhodna vrata.

– Ta vonj. Počutim se, kot da so poletne počitnice in smo se po dolgem času vrnili domov.

– Najbrž zato, ker še nismo prezračili stanovanja. Te zelo moti ta vonj?

– Ne, to je najlepši vonj na svetu.