»Divjaki«, ki premikajo svet

Ko je novinar New York Timesa Georgea Malloryja vprašal, zakaj »sili« na Everest, mu je tedaj že priznani britanski alpinist odgovoril s tremi besedami: »Ker je tam.« Kratko, jedrnato, globoko filozofsko in povsem preprosto obenem.

V tem stavku, s katerim se je Mallory zapisal v zgodovino, je skrito bistvo civilizacije. Zakaj stremeti k temu, da bi stopili na Luno? Ker je tam. Čemu se potopiti v globine oceana? Ker se lahko. Ko si človek želi upravičiti na videz noro, neumno, tisti trenutek za širšo ali ožjo družbo morda nerazumljivo dejanje, so pri roki tri besede. Mallory je svojo gonjo, da bi stal na strehi sveta, upravičeval s tem, da je obstoj te gore izziv sam po sebi. »Odgovor na zakaj se skriva v človekovi želji osvojiti vesolje,« je povedal v enem od intervjujev.



Ali je Britancu v resnici uspelo stopiti na vrh, ni čisto jasno. Vsaj uradno Everesta ni osvojil, ker za prvopristopnika veljata Edmund Hillary in Šerpa Tenzing Norgay. A v Malloryjevem, Hillaryjevem in Norgayjevem stremljenju k 'iti v tiste silne višine in se dotakniti neba' ždi esenca človeštva. Si predstavljate, kje bi danes bili brez pionirjev, izumiteljic, »norcev«, ki so znali gledati izven okvirjev in si – upali?

Te dni sem na novo odkrila življenjsko zgodbo Marie Curie. Dvakratna nobelovka je bila dolgo časa primorana ždeti v senci (slavnega) soproga. Po njegovi smrti so ji celo očitali, da živi neprimerno, nesprejemljivo, ji pod oknom sredi Pariza vpili, naj izgine tja, od koder je prišla (na Poljsko). A kaj bi svet brez takšnih briljantnih umov? Brez ljudi, ki prestavljajo meje mogočega, so nam za vzor, ne pokleknejo kar tako, predvsem pa – navdihujejo. Grem, da odkrijem še kakšnega »divjaka«, ki je premaknil svet!