Vse več pomislekov o (dragi) električni mobilnosti

Časi morda niso najbolj rožnati, a optimizem je tisto, kar nas žene naprej. Drage bralke, dragi bralci, naj nam leto 2023 poleg sreče in zdravja prinese še mir, stabilne cene in višje plače, predvsem pa čim več užitkov in varnosti na cestah.

Lepi, novi svet?

Avtomobilski trg ne bo nikoli več takšen, kot je bil. Proizvajalci so si dovolili preveč spodrsljajev, da bi jih pustili pri miru, hkrati pa se je temeljito spremenila tudi klima pri kupcih, potrošnikih. Če pogledamo sever Evrope, trg drvi v elektrifikacijo, ne glede na ceno, ki jo je za to treba plačati. In, pozor, ne glede na to, od kod prihaja avtomobil. Pojavilo se je polno kitajskih znamk, ki dobivajo pomen tudi s preizkusnimi trki, saj jih zdaj njihovi avtomobili opravijo z odliko. Pomembno je, da je električni, vse drugo je potisnjeno ob stran. Ni čustev, ni vprašanj glede vsakdanje uporabnosti, nihče se ne sprašuje o teži in velikosti. Khm, malo me spominja na dogajanje na drugi strani Atlantika.

In kje smo tu mi? Če uporabim prispodobo z nemško-francoskim vlakom, se mi zdi, da ta pelje v neko svojo smer, ki nima določenega cilja. Bi, a ne bi na takšen način. Ponudba je, a je draga in ne ravno bleščeče privlačna. Tipajo v eno smer, se zataknejo v drugi smeri, s trga pa odhajajo avtomobili, ki smo jih nekoč imeli najraje in za katere se je zdelo, da so temelj celotnega dogajanja. Ko odstraniš temelje, se zadeva seveda zruši. In pri nas se zdi, da se je že začela rušiti. Trg rabljenih avtomobilov (to so tisti, ki smo jih vedno imeli radi) je švignil med zvezde, novi avtomobili se prodajajo slabo (pomanjkanje zalog ni edini razlog za slabe številke), zmanjkalo je modelov za množice, v Slovenijo ne prihajajo nove znamke, ki jih je severna Evropa polna.

Torej: kupovali bomo avtomobile, ki so dragi, pogojno uporabni, večinoma neelektrični. Ko jih v salonih ne bo več (leto 2035 je hudo blizu), bo prodaja novih postala le delček prodaje rabljenih. Avtomobile pri nas očitno potrebujemo, ker alternativ ni ali so slabe, toda nisem prepričan, da potrebujemo dvotonske monstrume v obliki SUV namesto pol lažjih mestnih modelov. A kdo sem jaz, da bi krojil trg. Boštjan Okorn

Tri stvari

Neverjetno leto 2022 mi bo ostalo v zelo dobrem in dragocenem spominu. Najbolj po tem, da sem na mednarodno predstavitev novega imena v avtomobilskem svetu, tovarne MG, prišel en dan prezgodaj in da nihče v hotelu, pri najboljši volji, o dogodku ni nič vedel. Z urednikom sva stvar hitro rešila in že sem bil na dopustu.

Drugi dogodki so povezani s tovarno BMW, ki mi bo v tem letu ostala v sijajnem spominu. In to po treh stvareh. Prva je njihov ogromni, lepi in brezčasni motocikel R18. Kakšna stvaritev! Nisem ljubitelj tega stila motocikla, a vseeno gre za izdelek, ki bi ga takoj zapeljal iz trgovine v … dnevno sobo. In tam pustil za večno. To je preprosto nekaj najlepšega, kar je do zdaj naredila moto industrija. Naslednji je njihov popolnoma električni skuter CE 04. Zelo poseben, vendar premijski in vrhunski izdelek, ki ga moto industrija v smislu električnega pogona zelo potrebuje. Pohvalim lahko vse: obliko, pogon, baterijo, vozne lastnosti, porabo in uporabnost. Edini minus je cena.

In naslednje presenečenje iz iste tovarne – avtomobil. Nova serija 3 s hibridnim pogonom, 292 uporabnih konjičev, ki jih je tretjina električnih. Pospešek, uporabnost, poraba … Sprašujem se, kdo bo še pogledal proti črki M? Jan J. Lieven

Na krilih bencina

Leto 2022 je prineslo kar nekaj zanimivih motociklov in avtomobilov, ki smo jih imeli na preizkusu v naši redakciji. Svojevrstna izkušnja je bila vožnja z motociklom BMW R18 transcontinental, s katerim želijo Bavarci brezkompromisno ugrizniti v tržni delež Harley-Davidsona. Na legendarni Route 66 s tem motociklom in z vklopljenim radarskim tempomatom bi prav gotovo užival. Da, prav ste prebrali, motocikel je opremljen z radarskim tempomatom, ki pravzaprav dobro služi svojemu namenu. Namreč v zadnjih letih v motociklistični svet prihaja vedno več avtomobilskih tehnologij. Prav tako sem užival v družbi elegantne italijanke, Ducatijeve »male« multistrade V2. Ni kaj, z vsakim odpeljanim ovinkom ti lepotica pospeši srčni utrip in nariše nasmeh na obraz.

Za prijetno dozo adrenalina in nasmeh do ušes je poskrbel tudi dirkaško naviti hyundai i30 N. Škoda le, da mi zaradi svoje dopustniške odsotnosti ni uspelo sesti za krmilo osemvaljnega mustanga in petvaljne cupre formentor VZ5. Sicer pa to niso bili edini avtomobili, ki so name naredili dober vtis. Najprej je tu karavanska izvedenka peugeota 308 z gospodarnim in živahnim dizlom, v kateri je tudi dovolj prostora za našo nemško ovčarko. Nadvse prostorna in praktična Fordov S-max z varčnim hibridnim motorjem in Mercedes-Benzov T-razred z dizelskim motorjem – tudi njegovemu obrtniškemu bratu citanu ni kaj očitati – sta prav tako pustila dober vtis. Škoda le, da prihodnje smernice v industriji kažejo na to, da bodo takšna uporabna in med kupci zaželena vozila, kot so enoprostorci in karavani, počasi izginila s trga – vsaj evropskega. Blaž Kondža

Kaj pa sintetično gorivo?

V iztekajočem se letu sem vozil več električnih vozil, ki me po vozniški plati niso razočarala. Nikakor pa se nisem mogel navaditi na takšne in drugačne polnilne omejitve. Ob tem se sploh ne ukvarjam s tem, kaj bo, ko bo na naših cestah 20 ali 30 odstotkov električnih avtomobilov in ne le dva ali trije odstotki kot zdaj; vedno več je tudi dokazov, da so električna vozila oziroma izdelava in nazadnje razgradnja njihovih baterij vse prej kot čista in brezogljična tehnologija.

Zato se lahko le čudim nepremišljeno hitri odločitvi evropske komisije, češ da je v naslednjem desetletju elektrika edina možnost in upanje ... Če upoštevamo, da je po vsem svetu v uporabi več kot 1,3 milijarde vozil z bencinskimi in dizelskimi motorji, ob upoštevanju globalne realnosti glede možnosti uporabe zgolj električnih vozil, je evropska zagledanost v elektrifikacijo, milo rečeno, utopična.

Ob nenehnih izboljšavah motorjev z notranjim zgorevanjem je skoraj povsem spregledana možnost uporabe sintetičnega goriva. Zato sem bil vesel novice, da so pred nekaj dnevi na jugu Čila zagnali pilotno »rafinerijo« za proizvodnjo sintetičnega goriva iz vode (H₂O) in ogljikovega dioksida (CO₂) s pomočjo vetrne energije. Ker je med več partnerji zraven tudi Porsche, sem še toliko bolj optimističen.

Začeli bodo z letno proizvodnjo simboličnih 130 tisoč litrov e-goriva, sredi desetletja ga bodo pridobili 55 milijonov litrov, dve leti pozneje že 550 milijonov litrov. Pri tem je najpomembneje, da takšno gorivo omogoča delovanje sodobnih motorjev na notranje izgorevanje skoraj brez izpustov ogljikovega dioksida. Dodatni bonus je, da ni treba s seboj voziti 700 ali 800 kilogramov težkega bremena, ki ga predstavlja baterija. Gregor Pucelj

Ne samo o elektriki, ampak tudi o javnem prometu

Napovedi o električni mobilnosti se slišijo lepo, a ko se človek vsaj malo zave dogajanja okoli sebe in občasno obišče kakšen drug kontinent, kaj hitro začne razmišljati, ali niso (dragi) električni avtomobili bistveno bolj reševanje avtomobilske industrije kot pa reševanje okolja?

Osnovni problem je že v tem, da se obnašamo, kot da škodljive izpuste v zrak pošiljajo zgolj osebni avtomobili, toda še bistveno bolj problematični so tovornjaki, ladje in letala, da o vojaški industriji sploh ne govorimo. A tudi pri elektrifikaciji osebnih avtomobilov ne naredimo prav nič, če naše dizle najprej izvozimo na evropski jug, od tam pa čez nekaj let v Afriko, saj globalno segrevanje ne pozna geografskih meja. Ker če smo trenutno daleč od popolne elektrifikacije v Evropi, si lahko predstavljamo, kako je šele v Afriki, Južni Ameriki in marsikje v Aziji, torej na območjih, kjer živi in se premika največ ljudi.

Resda je bistveno večja množičnost uporabe javnega prevoza v Afriki povezana z nižjim standardom, toda če hočemo v Evropi vsaj zadržati sedanjo kakovost življenja, bi se morali najmanj enako (če ne več) kot o elektrifikaciji osebnih avtomobilov pogovarjati o množični uporabi javnega prometa in tudi kolesarjenju in pešačenju, vsaj na urbanih območjih. Še posebno to velja za Slovenijo, kjer se avtobusi in vlaki vse prevečkrat vozijo skoraj povsem prazni, urejene kolesarske steze v mestih pa se včasih kar na lepem končajo, zato so kolesarji prepuščeni na (ne)milost avtomobilov in tovornjakov. Aljaž Vrabec

Draginja, ki daje misliti

Saj vemo, da so letos vse cene zrasle, ampak me je vseeno neugodno presenetilo, kako dragi so postali avtomobili. Pa to velja za vse, tudi tiste s klasičnimi pogoni, in še bolj za električne, ki so sploh posebna tema. Ni skrivnost, da je avtomobilov zadnji dve leti primanjkovalo, in ko je tako, je pač lahko postaviti višjo ceno.

Proizvajalci se v marsikaterem primeru nočejo več ukvarjati z majhnimi klasičnimi avtomobili, ker da z njimi ni zaslužka; ukinjajo jih ali pa namigujejo, da bodo to storili. Saj bodo nekoč prišle njihove domnevne električne zamenjave, pa nihče več niti ne skriva, da bodo tudi te bistveno dražje. Kaj je potem s tistimi razlagami, da ima električni avtomobil manj sestavnih delov, da bo cena baterije s količino padala. Res imamo cel kup neugodnih vplivov, po koronski krizi in pomanjkanju polprevodnikov zdaj še vojno v Ukrajini, ampak se bojim, da tudi ko bo vse to morda enkrat mimo, s cenami ne bo dosti bolje.

Nekako se ne morem znebiti občutka, da so in bodo avtomobili za srednji sloj vse težje dosegljivi. Le kaki dve znamki mi uspe priklicati iz spomina, da sta tako imenovana nizkocenovnika. Že dolgo sta tu, in čeprav se kupci še kako zanimajo za njune izdelke, konkurence to ne gane. Raje vse bolj nagovarjajo tiste, ki imajo veliko denarja. Menda prodajo manj vozil, dobički pa so boljši. Meni ste zdi to narobe svet, njim pa verjetno niti ne. Gašper Boncelj