Hondin retro scrambler CL 500, ki smo ga imeli na preizkusu, je zanimiv za vstop v razburljivi svet motorizma, tako za začetnike, povratnike ali pa priložnostne voznike. Videz je pri motociklih, ki nagovarjajo nove voznike ali povratnike, zelo pomemben.

Oblika Hondinega novinca je retro in kot taka skoraj brezčasna. Vilice imajo gumijasto zaščito po vzoru modelov iz 70. let, okrogel led žaromet lepo sovpada z okroglimi vzvratnimi ogledali (v katerih se vidi premalo ceste za voznikom), okroglimi smerniki ter okroglim LCD zaslonom, ki kaže kar nekaj podatkov, vendar so simboli po našem mnenju premajhni in prenasičeni, torej se slabo berejo.

Krmilo je široko, dobro odmerjeno, voznik se takoj počuti domače, stikala so sicer na pravih mestih, vendar niso najboljše kakovosti. Posoda za gorivo lepo sede med noge in počutje na sedežu je dobro. Stopalke so na pravem mestu, položaj je ergonomsko skorajda idealen za voznike vse tja do 180 centimetrov telesne višine.

Izpuh dvovaljnika je speljan na desno stran, je optično prevelik in nekoliko pokvari stransko podobo motocikla. Zadek je lepo oblikovan, sedež za sovoznika je majhen in tanek, stopalke za sovoznika so za naš okus previsoko postavljene.

Zadnje vilice so kot od kakšnega 125-kubičnega motocikla, vzmetenje pa tako spredaj kot zadaj dobro služi svojemu namenu, tudi zaradi precej dolgega hoda (150 milimetrov spredaj in 145 milimetrov zadaj). Videz tako malce pokvari še zadnja luč, ki bi lahko bila bolj trendovsko oblikovana, prav tako nosilec registrske tablice, ki ne sovpada najbolje s podobo celotnega motocikla. Troblja pa je postavljena tako, kot da so jo v tovarni pozabili dati na pravo mesto in so jo samo nekam privili. Vendar Honda rada posluša kritike, zato verjamemo, da bo v naslednji generaciji marsikateri element bolj domišljen.

Oblika Hondinega scramblerja CL 500 je skoraj brezčasna. FOTO: Jan Jolič Lieven

Ključ za zagon je ob levem bloku motorja, nenavadno, ampak stilsko. Motor se oglasi s krasnim zvokom in da vedeti, da se rad vrti. Menjalnik lepo sodeluje v obe smeri, zato je vožnja prijetna tako po mestu kot po podeželju, kjer se ta motor tudi najbolje počuti. Vse do avtocestnih hitrosti se vozi res dobro, ciklistika je vzorna, samo hudega priganjanja ne preneseta ne okvir ne motor, ki sicer za to velikost da veliko od sebe. Vzmetenje zelo dobro blaži vse možne slabosti na cesti, ne ustraši se niti kakšnega slabega makadama. Zavore so dobre, niso preveč agresivne. Testni motocikel je bil obut v Dunlopove pnevmatike trailmax, ki dovoljujejo tudi vožnjo po slabšem makadamu.

Gre za dobro in premišljeno sestavljen paket motocikla, ki bo lastnika nagradil tudi z majhno porabo, motor se zadovolji s 3,5 litra neosvinčenega bencina na 100 prevoženih kilometrov, lahko tudi manj, če ga ne priganjamo. Razveseljuje še to, da je mogoče motocikel dodatno opremiti po svoje, kar ga potem naredi malce bolj unikatnega.