Benelli je staro ime v motorizmu, ustanovljeno davnega leta 1911 v Pesaru, v bližini San Marina. Verjetno se ga bodo spomnili le najbolje informirani bralci. Gre za staro, slavno in razmeroma majhno tovarno motociklov, najbolj znano seveda v Italiji in Franciji iz 50., 60. in 70. let.

Pri nas, zanimivo, je bilo teh motociklov bolj malo. Kakorkoli, Benelli je proti koncu devetdesetih propadel in skoraj utonil v pozabo, dokler ga niso leta 2005 na lepem kupili Kitajci in ga s krepkim finančnim vložkom skupine Geely Holding Group počasi dvignili. Regijski zastopnik znamke, hrvaško podjetje Krk Moto, nas je povabil na kratek test njihovega aduta – benellija TRK 502 X.

Uvodoma postrezimo s statističnim podatkom, da Benellijev lahki enduro TRK 502 v zadnjem obdobju navdušuje italijanske motoriste, saj je bil v preteklih dveh letih najbolje prodajani motocikel na tem trgu. Izvedenka TRK 502 X, ki smo jo preizkusili, je še bolj terensko usmerjena kot model brez oznake X in tako sodi v segment lahkih enduro motorjev. Njegov videz pravzaprav prijetno preseneča, na oko je takoj jasno, da ga je zasnoval nekdo, ki se dobro spozna na panogo. Oster, napadalen sprednji del kar kliče po motoavanturah, visok vetrobran obljublja zelo veliko. Pester nabor barv in dodatkov naredi še boljši vtis. Ročke krmila so dobro zaščitene, plastika je zelo solidne kakovosti. Nenavadno oblikovana posoda za gorivo, ki sprejme dvajset litrov, je dejansko v oporo vozniku. Sedež je globok, širok, s tem tudi udoben, podobno velja za sovoznika. Okvir prav tako vzbuja zaupanje, izpušni lonec je konkreten, pri zadnjem kolesu so se potrudili, da je videti, kot da imate opravka s pol večjim motociklom. Luči in smerniki so kakovostni in dobro pritrjeni, za vzor kakemu tekmecu iz Japonske.

Ko sedemo za krmilo, se občutki malce spremenijo. Sedi se dokaj visoko (višina sedeža je 840 milimetrov), krmilo je postavljeno nenavadno daleč naprej, upam, da je nastavljivo. Je tudi preozko, za voznike z dolgimi okončinami najbrž bolj primerno. Instrumentna plošča je pregledna, a malce arhaična za današnje digitalne čase. Stikala so povprečna, malce težje se jih vklaplja, zaradi trde plastike. Vzvratna ogledala zaradi ožjega krmila ne dajejo najboljše slike dogajanja za nami. Motor, dvovaljnik (499 ccm, 33 kW (47 KM)), primeren za vožnjo v kategoriji A2, dobro vžiga, vendar po glasu sporoča, da je zadušen in da bo imel nekaj dela s sicer kar veliko skupno težo motocikla (235 kg). Med vožnjo mu res ne bi prisodil toliko moči, verjetno pa stroj še ni bil dobro vpeljan. Menjalnik ima šest prestav, ki jih moramo uporabljati ves čas pri speljevanju ter med prvo in tretjo prestavo se rad malce zatika. Visoko sedenje, naprej postavljeno krmilo in kratka medosna razdalja niso kombinacija za hitro vožnjo in ovinke. Motor na takih cestah zelo rad širi krivuljo vožnje iz ovinka; najbolje se počuti na umirjeni in ne preveč ovinkasti podeželski cesti, kjer ni preveč ovinkov in vzponov. Motor solidno pospešuje, za končno hitrost ga je treba priganjati, v dvoje bo še več dela z menjalnikom. Zavore so samo solidne, preveč gumijast občutek imajo in v bolj resnih situacijah je treba kar konkretno pritisniti. Vzmetenje je naravnano na udobno vožnjo, zaradi dolgega hoda z lahkoto blaži udarce na slabi cesti ali makadamu.

Vetrna zaščita je zelo dobra, poraba je normalna – dobrih pet litrov na 100 kilometrov. S kompletom dodatnih kovčkov je ta motocikel sposoben tudi daljših potepanj, udobje je na solidni ravni. Za vstop v svet potovalnih in enduro motociklov ne bo slaba izbira, sploh glede na ceno in opremo, ki jo ponuja. Z vsemi temi atributi ima pravzaprav malo konkurence.