Neomejen dostop | že od 9,99€
Da mestni avtobus vsak dan odpelje na progo, mora ustrezno delovati. Tu gre za skoraj stalno rabo prevoznega sredstva, ki je poleg tega pod specifično obremenitvijo zanj ne ravno blagodejnega mestnega prometa. Za vzdrževanje vseh – 216 mestnih in 67 primestnih avtobusov, turistični vlakec, nekaj kavalirjev – pri Ljubljanskem potniškem prometu skrbi servisna skupina, ki jo vodi Peter Čamernik. O njem smo v glasilu Ljubljana prebrali, da ko vidi ljubljanski avtobus, točno ve, kateri je.
»Res vem, za kateri avtobus gre, koliko kilometrov je približno prevozil, katere serije je,« pravi naš sogovornik. S svojo skupino skrbi za redno vzdrževanje mestnih in primestnih avtobusov LPP. Ni malo dela, če vemo, da jih je skupaj že skoraj 300 in so res veliko na ljubljanskih ulicah in cestah v primestju. »Za vsako znamko avtobusa je natančno predpisano, kaj moramo z njim storiti, ti servisi se opravljajo za mestne avtobuse na 30 tisoč prevoženih kilometrov, za primestne na 50 tisoč. Te številke avtobusi dosežejo hitreje kot nekoč, včasih sta bila v povprečju dva servisa na leto, zdaj so že skoraj trije. Danes prevozijo 90 tisoč kilometrov na leto, novejši tudi več. Na dan imamo razpisane dva do tri servise za mestne avtobuse, pa še za kakega primestnega,« razlaga Peter Čamernik.
Kaj zajema takšno vzdrževanje? »Če gre za veliki servis, se zamenjajo različni filtri, olje v diferencialu, menjalniku, v motorju. Opravimo še nastavitev ventilov motorja, kar je pri nekaterih avtobusih težje, ker je ta sklop težko dostopen, tudi motor mora biti ohlajen. To je verjetno najzahtevnejši redni poseg, saj mora biti delo opravljeno res natančno, da se kaj ne pozabi. Klepar pregleda avtobus od zunaj, vse drogove, pritrjenost različnih zavesic, vse, kar je vidno. Vulkanizer preveri pnevmatike, pogleda, ali morda ne spuščajo, če imajo premalo profila, jih zamenjajo.« Nove pnevmatike sicer zdržijo od 60 do 90 tisoč kilometrov, potem jih tudi obnavljajo, premeščajo med drugo in tretjo osjo, saj je druga manj obremenjena.
Tak vzdrževalni servis traja do dva dneva, ekipa, ki ga opravlja, šteje 15 ljudi, v njej je največ mehanikov, pa kleparji, vulkanizerji, čistilke. Mehanike, takšne, da imajo voljo do dela in so se pripravljeni učiti, je sicer vse težje dobiti, pravi Čamernik, starejši se upokojujejo, mlade pa žal bolj zanimajo le računalniki.
Poleg predpisanih opravil sproti popravijo različne manjše okvare, da razbremenijo drugi del servisa, kjer se sicer ukvarjajo z večjimi defekti. O tem vodijo evidenco, da vedo, kaj je bilo opravljeno. O napakah servisu poročajo tudi vozniki, na primer o delovanju gretja, različnih luči. Voznik primestnega avtobusa tega vozi pogosteje, ga ima bolj za svojega, tako da ga zelo dobro pozna, v mestnih pa se izmenjuje veliko več voznikov. Mestni avtobusi se pogosteje okvarijo kot primestni, ker je mestna vožnja za vozilo bolj neprijazna, ves čas se namreč speljuje, pospešuje, zavira in ustavlja.
Je servisiranje na splošno danes bolj zapleteno kot nekoč? Kot pravi sogovornik, je bilo včasih predvsem vse mehansko, zdaj je v avtobusih tudi elektronika. Okvar je bilo tudi včasih veliko, vendar jih je bilo lažje rešiti, hitro si vedel, česa se lotiti, pri elektroniki pa kljub računalnikom včasih ni mogoče takoj ugotoviti, kaj je narobe.
Iz otroštva se spominjam, kako sem ob vstopu v zeleni avtobus večkrat strmel v veliko mercedesovo značko, srebrno ali celo zlato, s številom velike količine kilometrov, ki jih je konkretni avtobus prevozil. Nekako v znak, da je izdelek dober in da so ga dobro vzdrževali. Avtobusi LPP tudi danes prevozijo ogromno, v življenjski dobi milijon, celo poldrugi milijon kilometrov. Kaj pa po tistem, kako je z »generalko«? »Odvisno od primera, popiše se potreben material in presodimo, ali bomo motor in menjalnik sami obnavljali, ali je ceneje, da to storijo v tovarni, pri proizvajalcu. Še vedno pa imam občutek, da se pri nas to naredi bolje, saj serviser morda zamenja še kaj, kar opazi med obnovo,« pravi Čamernik.
Avtobuse je treba tudi menjati, kupujejo nove, še s takšnim pogonom, kot smo ga poznali doslej, in z novimi pogonskimi izvedbami. Kot nam je povedal Drago Žalac, vodja službe vzdrževanja vozil pri LPP, prihodnje leto načrtujejo dobavo dvajsetih avtobusov s pogonom na vodik in še dvajsetih s pogonom na stisnjen zemeljski plin. Prav tako je v načrtu razpis za baterijske električne avtobuse. Ob našem obisku na LPP so ravno dobili na preizkus baterijski električni avtobus kitajske znamke BYD. Testirali ga bodo v naslednjih tednih, z dejansko uporabo na rednih linijah. Pred časom so preizkušali še druge baterijske električne avtobuse, pa tudi vodikovega lani jeseni. To je velika naložba, saj so električni in vodikovi avtobusi vsaj za zdaj bistveno dražji od plinskih in dizelskih. Za nov tip pogona pa je poleg vozila potrebno še marsikaj, nenazadnje polnilna infrastruktura. V LPP trenutno manjše število baterijskih električnih avtobusov (do pet) sicer lahko napolnijo s sedanjimi zmogljivostmi, za več bo treba postaviti novo transformatorsko postajo. Potem bi lahko v času, ki jim je na voljo, torej med eno in peto uro zjutraj, napolnili deset avtobusov na hitri polnilnici in še deset na počasni. Polnilnica za vodik pa naj bi bila najprej na območju Energetike Ljubljana.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji