Ferrari roma: Poklon prijaznim šestdesetim

»Osupljiv« bi bil slovenski prevod pridevnika »sbalorditivo«, s katerim so Italijani prejšnji teden opisovali čisto novega ferrarija. Gre za model ferrari roma, ki je dobil ime po italijanski prestolnici, jasno, da so ga predstavili prav tam, in tudi pričujoče tovarniške fotografije so iz večnega mesta. Kot pravijo v tovarni, so to ime izbrali zato, ker da je novinec v avtomobilskem smislu sodobna interpretacija brezskrbnega, prijetnega življenja, ki ga je Rim živel v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja.





Danes morda bivanje tam ni več tako zelo ugodno, ampak spominjati se je lepo. Ferrari to počne z modelom, ki je po osnovnem poslanstvu znamke še vedno športen, a hkrati tudi avtomobil, primeren za vsakdanjo uporabo in sproščeno vožnjo. Priklanja se slovitim jeklenim konjičem, ki so nekoč pripeljali iz manufakture v Maranellu, kot na primer 250 GT ali 275 GTB, pri katerih ni šlo le za sposobnosti, ampak za izjemen slog, najvišjo eleganco, če pri avtomobilih sploh lahko govorimo o čem takem. Ta tip ferrarijev na dražbah klasičnih avtomobilov še danes dosega najvišje cene.



Na zadnjih novodobnih ferrarijih je bila zaradi sodobne tehnike in doseganja določene vrednosti cela vrsta zračnikov, spojlerjev in drobnih oblikovnih potez, pri modelu roma pa velja nasprotno. »To je grand tourer, ki ga je bilo treba oblikovati drugače, bolj elegantno, bolj enostavno. Ne označuje ga forma kot posledica tehničnih zahtev za doseganje nekih zmogljivosti,« je na predstavitvi dejal Ferrarijev šef oblikovanja Flavio Manzoni. Ali drugače: »Roma je kot dirkalnik formule ena v večerni obleki.«



Da so želeli nekaj drugega, so v Maranellu pokazali tudi s tem, da so drugače kot skoraj vselej, ko se njihova najnovejša stvaritev na oder pripelje v rdeči barvi, romo predstavili v sivi. Navdih za predstavitveni dogodek so dobili v filmu Sladko življenje, ki ga je Federico Fellini posnel leta 1960. Pripravili so ga v rimskem športnem centru Foro Italico, ki je bil prav tako leta 1960 eno od prizorišč olimpijskih iger, olimpijada v Rimu pa velja za zadnjo, ki je potekala v res sproščenem, skoraj romantičnem vzdušju.



Če se zdi roma navzven eden bolj osvajajoče čistih ferrarijev zadnjih let, pa je pod kožo seveda le čistokrvni predstavnik svojega legla. Sredinsko nameščeni bencinski 3,9-litrski osemvaljnik zmore nič manj kot 620 konjev in tega kupeja 2+2 (za prvima sedežema je še mala klop) z mesta do stotice požene v dobrih treh sekundah. Za prenos na zadnji kolesi skrbi eden najsodobnejših osemstopenjskih samodejnih menjalnikov.



Roma je dolga 466 centimetrov in si podvozje v marsičem deli z odprtim Ferrarijevim modelom portofino. V notranjosti je ob najbolj žlahtnih materialih in povsem novem volanskem obroču več očitno nujne modernosti; žal tam ni več klasičnih analognih merilnikov za hitrost in vrtljaje motorja, pač pa zaslon – teh v avtu res ne manjka, celo sovoznik ima svojega … Je pa kabina pripravljena tako, da se zdita voznik in sovoznik skoraj vsak v svojem prekatu, med njima je konkretna sredinska konzola. Roma ima tudi nekaj prtljažnika, številka 345 litrov ne pomeni velikih nakladalnih atributov, čisto majhen pa ta prostor tudi ni.



Koga naj bi osvajala roma? Menda bo največ »žrtev« med klientelo, ki sicer vozi luksuzne limuzine ali športne terence (mimogrede, Ferrari bo svoj prvi SUV purosangue predstavil šele čez dve leti) in še nikoli ni imela pravega športnega avtomobila. Kot malce nakladaško pravijo v Ferrarijevem marketingu, je svet poln srečnežev, ki bi si lahko privoščili ferrarija, le 0,05 odstotka pa ga res kupi, predvsem zato, ker ne vedo, kako zabavno ga je voziti. S ferrarijem romo pa da želijo te ovire znižati, z njim da jim ponujajo manj zastrašujoč avtomobil.

Cena naj za ferrarija res ne bi bila preveč strašljiva, okoli 200 evrskih tisočakov in naprej, seveda odvisno od tega, koliko davka v kaki državi zahtevajo na avtomobile z velikimi agregati. Približni tekmeci? Aston martin vantage ali pa mercedes AMG GT.