Demokratizacija električne mobilnosti ali Evropa dveh hitrosti

V nadaljevanju preberite:

Lani je bil edini del evropskega avtomobilskega trga, ki je res rasel, tisti električni. A rast so ustvarili predvsem kupci v bogatejših državah, tudi najbolj podprtih s subvencijami. Razlogov, da drugod te rasti ni, je več, poleg problematike polnjenja je glavna ovira previsoka cena vozil. Se bo tako imenovana električna demokratizacija res zgodila že do leta 2030, ko naj bi nekateri proizvajalci izdelovali le še električne avtomobile, posamezne države pa dovoljevale le še ta pogon?

Po statističnih podatkih (Jato Dynamics) je lani delež prodaje popolnoma električnih avtomobilov v Evropi dosegel 10 odstotkov, skupaj s priključnimi hibridi pa 19. Še pred par leti je bil komaj nekaj odstotkov. Vendar se je skupni delež povečal le zaradi bogatejših držav z največjo kupno močjo, poleg tega so tam ti nakupi najbolj podprti s subvencijami in drugimi ugodnostmi. Ni skrivnost, da danes že dve tretjini avtomobilske prodaje na Norveškem ustvarijo električni avtomobili, kar visok električni delež je po podatkih spletnega vira EV-Volumes.com opazen na Nizozemskem, Danskem, v Nemčiji, tudi Franciji in Avstriji.

Pri nas in še kje v EU, zlasti v mlajših članicah povezave, je delež električnih vozil v skupni prodaji veliko manjši, ponekod je lani celo stagniral. V Sloveniji je znašal le slabe tri odstotke. Lahko bi rekli, da se električni avtomobili dobro prodajajo v državah, ki imajo jasno strategijo, da si to zelo želijo oziroma da to pomaga njihovi industriji – vzhodnih držav pač ni med njimi. Za tiste, ki nimamo denarja za drage nove električne avtomobile, se zdaj na zahodu morda gradi baza, iz katere bomo lahko kupovali rabljene, potem ko morda nekoč ne bomo več uvažali rabljenih dizelskih avtomobilov. Evropa dveh hitrosti?