Antipod dizlu in nemškim limuzinam

Čeprav je znamka Lexus v Sloveniji prisotna že vrsto let, pa še vedno ostaja nišna izbira za one, ki si želijo neizstopajočega prestiža, ki nočejo vstopiti v prevladujoči trend vseprisotnih nemških luksuznih avtomobilov. Lexus ES pa  je celo med lexusi verjetno eden bolj redkih.



Lexusi, ki predstavljajo prestižni del velike Toyote, imajo že od nekdaj zelo nerazburljive črkovne oznake, pogosto je potrebno malce pomisliti, za kateri model gre. ES - menda kot kratica za executive sedan (direktorska limuzina) je sicer v ozvezdju znamke eden modelov z najdaljšo zgodovino. Prvo generacijo so predstavili že daljnega leta 1989, takoj za prvim  in največjim LS-om in začetkom njihovega osvajanja ZDA. Po tistem je bil ES skoraj vselej pridržan predvsem za Ameriko, najnovejša sedma izvedba prihaja prvič tudi v Evropo. Tukaj nekako nadomešča model GS, ki je bil sicer na starem kontinentu zelo redka ptica.



Medtem ko je bil GS limuzina z zadnjim pogonom, je ES gnan na sprednji kolesi; seveda za lexuse z izjemo kratke (neuspešne) epizode velja, da niso na voljo z dizelskim pogonom. Na kakem od trgov je na voljo močna bencinska izvedba, marsikje - vključno s Slovenijo – pa je edina izbira hibridni sklop v kombinaciji 2,5-litrskega bencinskega štirivaljnika in električnega motorja, ki prinaša najvišjo moč 160 kW (218 KM). Za prenos skrbi brezstopenjski samodejni menjalnik.

Vsaka generacija Toyotinega/Lexusovega hibridnega sklopa pomeni korak naprej, recimo, da je nekdanje oglašanje menjalnika pri pospeševanju skoraj zgodovina. Sodelovanje obeh sklopov je tiho in mirno. Najbolj hibrid še vedno izstopa v mestni in počasnejši vožnji, kjer 1,7 tone težka in skoraj 5 metrov dolga limuzina troši le okoli 6 litrov/100 km.

Hitrejšega prometa se ne brani, čeravno največ čarov pokaže v relativno umirjeni vožnji. Tudi na avtocesti  lahko z vožnjo v okviru omejitev dosežete zelo ugodno porabo.

Podvozje je vrhunsko in vdano pobira neravnine ne glede na njihovo globino. Morda bi lahko bila zvočna zatesnjenost še močnejša, saj ob relativno tihem sklopu na avtocesti malce le slišite piš vetra.



Lexus ES navzven deluje prepoznavno, spredaj zelo v slogu celotne znamke, a je vendarle vtis, da niso hoteli pripraviti preveč razburljive zunanje pojave. Znotraj je to še toliko bolj izrazito; saj imamo sredinski zaslon, a je celotna ureditev daleč od sloga množice prikazov z upravljanjem na dotik. Ohranjenih je veliko stikal in gumbov, kar se morda sliši staromodno, a se zdi meni zelo logično in pomirjujoče za uporabo. So namreč dobro oblikovani.

Najbolj navdušita sedeža z vrhunskim oprijemom in udobnim počutjem. Materiali so izbrani, izdelava ne daje povoda za pritožbe, naj se s komolcem še tako naslonite na široki sredinski del, od tam ne bo nobenega zvoka, kaj šele škripanja.



Čisto vse ni za pet, tako kot v  drugih lexusih mi tudi tokrat ni šlo prav nič od rok upravljanje z drsno ploščico. Svojsko, a morda malce nenavadno delujeta vzvoda za nastavljanje voznih programov oziroma izklop sistema ESP, ki za volanom štrlita iz armature. V drugi vrsti je prostora res veliko, a je tu vendarle navdušenja manj, na temo prilagodljivost je na voljo le relativno majhna odprtina za smuči.

Medtem ko je imel bolj plebejski sorodnik toyota camry možnost nameščanja kota naslonjal, tega  lexusu vsaj v testni izvedbi ni bilo, ne v enem ne v drugem pa ni mogoče podreti zadnjih sedežev. Tako imamo vselej le osnovni prtljažnik, ki sicer ni majhen, a ob zaprtju nekaj praktičnih litrov poberejo loki.

Ta, recimo ji ameriška zasnova drugega dela vozila je tudi tisto, kar edino res zmoti. A če hočete tipično štirivratno limuzino, je lexus ES zelo udoben in umirjeno eleganten izdelek.