Trasa nekdanje ozkotirne železnice čaka pohodnike

Ko se vozniki po ozkih ovinkih vozijo skozi strugo reke Zale od Godoviča proti Idriji, le malokomu oko seže v strm breg. A na videz neprehoden divji teren skriva zanimivo pohodniško traso – nekoč traso ozkotirne železnice, danes pa očiščeno in z novimi ličnimi oznakami opremljeno pot, s katero si želijo v rudarsko mesto privabiti tudi kakšnega bolj oddaljenega ljubitelja narave in zgodovine.

Feldban, kakor trasi pravijo domačini, je bila ozkotirna železnica, namenjena preskrbi soške fronte. Idrija si je vseskozi prizadevala za železniško povezavo s svetom, a jo je za le kratek čas dobila šele med prvo svetovno vojno. Od logaške železniške postaje do Godoviča, naprej proti Črnemu Vrhu in Lokvam so hitro položili montažni feldban, drugi krak v dolžini približno 55 kilometrov pa je potekal iz Godoviča proti Straži in Dolenji Trebuši. Celotna železnica z obema krakoma je bila dolga okrog 100 kilometrov. Kar je bilo nekoč območje hudega vojnega spopada, se spreminja v pot s simbolom miru.

Na desetkilometrski pohod po feldbanu nas je v sončnem popoldnevu popeljala Anka Rudolf iz Zgodovinskega društva rapalska meja, ki je po poti odstirala zanimive delčke tistega časa. Ozkotirno železnico s širino med 600 in 700 milimetri so, kot je povedala, gradili predvsem ruski in italijanski ujetniki, ki so delali v neizmerno težkih razmerah. Po njenih besedah jih je bilo konec leta 1916 samo v Godoviču več kot 1500. Železnica, ki je služila svojemu namenu le kakšno leto dni, danes ni več ohranjena, zato pa je pohodniku lepo vidna trasa, po kateri je tekla, tudi kamniti podporni zidovi se še zmeraj bočijo nad prepadi.

Oznake s črko F

Včasih je bila pot feldbana precej zaraščena, a so jo v okviru projekta Dediščina vojnega obdobja 20. stoletja, v katerem sodelujejo partnerji LAS s CILjem (občine Idrija, Cerkno in Logatec, Idrijsko-cerkljanska razvojna agencija in Zavod za turizem Idrija), očistili in opremili, da je varna in lepo prehodna. Na bolj izpostavljenih mestih so pohodnikom v pomoč jeklenice in vdelane stopalke, na trasi je treba premagati tudi jekleno lestev, vendar je kratka. Pohod se kljub temu priporoča le dobro pripravljenim pohodnikom, otroci in starejši naj raje izberejo kakšen lažji izziv.

Pot, ki na dveh odsekih prečka idrijsko-cerkljansko planinsko pot, je na novo opremljena z lesenimi oznakami s črko F. Le na prvo tablico – za oblikovanje je poskrbela grafična oblikovalka Anja Golob – ki jo uzremo med hojo po asfaltni cesti od Divjega jezera proti Idrijski Beli (skozi tako imenovani Strug) in jo imamo tako na svoji levi strani, moramo dobro paziti, saj jo sicer zlahka spregledamo. Ko se utrjena pot nato vzpne navkreber, ne moremo več zgrešiti. Vsaj v prvem delu se moramo sicer ves čas zavedati, da hodimo tik nad zelo prometno cesto, nevarnost proženja kamenja je velika.

Kranjski jeglič, divji origano in – maline

V prepadnem Strugu si je skorajda nemogoče predstavljati, kako so bili leta 1916 vojaki kos tako zahtevnemu terenu. Ozkotirna železnica je bila, kot je večkrat opozorila naša vodnica, tehnični dosežek, ki mu gre veljavo priznati tudi še danes. Medtem ko počasi premagujemo neznatno višinsko razliko, Anka Rudolf razlaga o domačinu Ladu Božiču, ki se je še kot otrok peljal po »edini železnici, ki jo je Idrija sploh kdaj imela«, in o tem pisal v Planinskem vestniku. Gre za edinstveno pričevanje nekoga, ki je na lastni koži izkusil nevarno početje. Ponekod je vlakovna kompozicija namreč skoraj povsem visela nad prepadi.

Ker je med prvo svetovno vojno vladalo grozljivo pomanjkanje hrane, je Lado Božič z mamo pešačil na Vrhniko, da bi tam dobila vsaj nekaj krompirja. Pot nazaj sta si skrajšala z vožnjo z vojaško železnico, kar sicer ni bilo dovoljeno – a težke razmere so upravičevale sredstva. »Nič kaj prijetno ni bilo okoli srca. Sedeti na zibajočem se vagončku in zreti prav v vodo soteske Zale, je zahtevalo svojo mero korajže. Vagončki so neprestano poplesavali na začasnih tirih, nihali na levo in desno, se ob vsakem stiku tračnic zdrznili in grozili, da skočijo naprej na nasip, z njega pa po strmini v globino in temačno dolino,« je o avanturi posebne sorte pisal Božič.

Dobra obutev in previdnost

Za pohod po feldbanu danes takšna mera korajže ni potrebna, dobra pohodna obutev in previdnost pač. Ljubitelji narave bodo vmes nagrajeni z bogastvom flore. V času našega pohajkovanja nad Strugom in Divjim jezerom so se ravno sramežljivo začeli odpirati kranjski jegliči, prste smo si nadišavili z divjim origanom, za lahko malico pa se zapodili v obilico malin, ki rastejo tik, preden pot zavije na Ključe.



Feldban ima kot turistični produkt izjemen potencial, na kar kaže tudi dejstvo, da se je otvoritvenega pohoda, izpeljanega pred kratkim, udeležilo približno 120 ljudi, tako domačinov kot prišlekov iz drugih delov Slovenije. Kot je povedala Polona Kavčič z Idrijsko-cerkljanske razvojne agencije, bosta tako trasa feldbana kot mulatjera od Reke do Šebrelj, po kateri so preskrbovali zaledne položaje in tretjo obrambno črto soške fronte, postali točki na zemljevidu Pot miru. V Logatcu bodo postavili še repliko lokomotive iz časov prve svetovne vojne ter informativno tablo in krog bo tako lepo sklenjen.

Naš desetkilometrski krog, ki smo ga začeli in končali na parkirišču pri Divjem jezeru, je s kratkimi postanki in povsem lahkotno hojo trajal približno tri ure. Če se boste odpravili na odkrivanje zagonetk feldbana, naj se vam nikamor ne mudi. Pri kakšnem domačem ponudniku lokalnih dobrot si izprosite habanco oziroma ocvirkov kolač in jogurt, ko se vrnete na izhodišče, bo želodec znova ravno prav prazen, da se okrepčate še z žlikrofi ter – če le ne boste vozili – šilcem geruša. Če bo feldban torej »padel« v kratkem, naj bo z vami na poti vseskozi znan knapovski pozdrav: srečno!