Pot pod noge (s praznim želodcem)

Lanski obisk Firenc mi je ostal v čudovitem spominu, a ne toliko zaradi bogate kulturne dediščine, ki jo ponuja italijanski biser, kakor zaradi najboljših testenin, kar sem jih kdaj okusila. Ena najpomembnejših postaj ob obisku tujine je za veliko ljudi prav restavracija, v kateri si napolnijo lačne želodce. In podobno je s tujimi turisti, ki si želijo dobiti pozitiven vtis o Sloveniji.

Da premoremo izjemno kulinarično ponudbo, so že pred časom prepoznali turistični ponudniki, ki domačim in tujim obiskovalcem kot češnjo na torti ponujajo razvajanje brbončic. V zadnjem času so tako tudi pri nas vse bolj priljubljeni kulinarični sprehodi oziroma food walks, kakor se je uveljavilo angleško poimenovanje, na katerih turisti spoznajo lokalne dobrote posameznega kraja in najboljše gostilne, ki jih neki kraj lahko ponudi.

Prilagajanje lokalom in vremenu

V Idriji so kulinarični sprehodi čista novost, a turisti, ki v rudarskem mestu okusijo žlikrofe, smukavc, ocvirkovco in druge dobrote, so večinoma navdušeni. Sprehode je julija začel Urban Šlabnik, lokalni turistični vodnik in velik gastronom. »Kulinarični turizem spremljam že kar nekaj časa. Zdi se mi, da je to pomemben del ponudbe posamezne destinacije. Idrija je v tem precej specifična, saj je restavracij malo, v Ljubljani je to malo laže izpeljati.«

Šlabnik poudarja, da ideja sama ni nič novega, kulinarični sprehodi so na voljo v tako rekoč vseh večjih evropskih mestih. »Kar je pri nas posebno, je že omenjeno prilagajanje ponudbe razpoložljivim sredstvom, se pravi odprtim 'lokalom'. Do zdaj sem po mestu popeljal pet skupin, večinoma tujce. Tura je vsakič drugačna, zaradi odpiralnih časov 'postaj' se je treba prilagajati. Lokacije izbiram tudi glede na vreme. So pa na vsaki kulinarični turi nedvomno zastopani žlikrofi z bakalco, geruš, smukavc in ocvirkovca. To je stalnica.«

Prva postaja – geruš in postrv iz Idrijce

Na kulinaričnem sprehodu, na katerega nas je Urban odpeljal pred časom, na praznik idrijskih žlikrofov, do prve postaje ni bilo daleč. Čez trg in na teraso z enim najlepših razgledov v mestu. Na mizi nas je najprej čakal poseben koktajl z gerušem, tradicionalno knapovsko zeliščno pijačo, ki je sama po sebi težko pitna, kot koktajl pa presenetljivo užitna.

Zraven so postregli obloženi kruhek s filejem postrvi iz Idrijce. Nato smo vzeli pot pod noge in se sprehodili čez mestni trg v prostore Mesarstva Podobnik na največkrat nagrajeno kranjsko klobaso in čepleški želodec, sledila je pokušnja tradicionalne ocvirkovce. Skupina se je nato odpravila do cerkve sv. Antona, v gostilno pri Kosu in potep »sladko« končala v mestni slaščičarni Emilija. Želodec je bil tu že dodobra poln in prsti mastni.

 

Kulinarični sprehod po Idriji traja od tri do štiri ure, poleg praznega želodca in neizbirčnega duha morajo imeti gostje tudi vsaj malo telesne kondicije – v povprečju namreč vsak prehodi približno tri kilometre in pol. Kot pojasnjuje Urban Šlabnik, pri vsem skupaj ne gre zgolj za gastronomijo, pač pa gostom »na pladnju« prinese tudi ogled znamenitosti ter sočne podrobnosti o mestu in njegovi zgodovini. »Turo običajno začnemo na Mestnem trgu, se sprehodimo do gradu, na stari plac, mimo Antonijevega rova, obdelamo vse glavne turistične točke. Turisti izvedo veliko o rudarjenju in zgodovini našega mesta.«



Urban pravi, da je za tujce najbolj presenetljiva misel, da je hrana v Idriji čisto drugačna od tiste v Ljubljani. »Ne dojamejo, kako drugačna je naša lokalna kulinarika, prav tako ne poznajo naše hrane. Še Slovenci poznajo zgolj žlikrofe, za ocvirkovco so morda tudi že slišali, smukavc pa je zanje eksotika, zato je tudi za domače turiste tak kulinarični potep zanimiv.« Kulinarika se je v mestu razvila skupaj z rudnikom, zato je škoda, da je bolj ali manj zapostavljena, pravi Šlabnik, ki se je potepov letos lotil (tudi) zaradi leta 2021, ko bo Slovenija prevzela naziv evropske gastronomske regije. »Takrat bi rad imel te idrijske kulinarične sprehode že dobro zastavljene, da bomo lahko mesto uspešno tržili kot kulinarično destinacijo.«

Ljubljananjam kot navdih Idriji in Mariboru

Če so v Idriji kulinarične postaje tudi turistične znamenitosti, v prestolnici turista po sprehodih ​Ljubljananjam ​od leta 2013 vozijo v priznane mestne restavracije. »Državo težko sodite po enem mestu, mesto pa po eni restavraciji. Zato smo na teh sprehodih v eno izkušnjo združili po naši presoji najboljše lokale, kar jih Ljubljana premore,« v vabilu na personalizirano, informativno in prijetno gurmansko izkušnjo vabita Iva Gruden in njena ekipa.

Iva je oblikovala svoj koncept spoznavanja mesta skozi kulinariko, organizira tako skupinske kot privatne ture, na katerih se v celoti prilagaja željam gosta. »V teh letih smo na food walk popeljali okrog 5500 gostov in postali navdih za kulinarične sprehode po drugih slovenskih mestih – Mariboru in Idriji. Naši gostje so stari med 30 in 60 let in radi preizkušajo nove okuse,« je povedala Nina Purger iz Ljubljananjama.



Poudarja, da lahko Ljubljana ob premišljeno izbrani kombinaciji ponudnikov turistu prinese vrhunsko kulinarično doživetje – tradicionalno slovensko kuhinjo in njene sodobne adaptacije –, opremljeno z zabavnimi in informativnimi dejstvi o mestu, našem vsakdanjiku in kulturi, ki mu jih posreduje izkušen vodnik. »Vse več ljudi se zaveda pomena lokalnega, zdravega, svežega, domačega koncepta 'z vrta na krožnik'. Slovenija v tem pogledu sledi svetovnim trendom, njena majhnost, geografska raznovrstnost in prisotnost vseh štirih letnih časov pa tudi butičnost ter izogibanje množični pridelavi so naša prednost. Številni vrhunski slovenski chefi so povzdignili kulinariko na višjo raven, zato smo postali tudi jedci bolj zahtevni,« še dodaja Purgerjeva.

Zdi se, da smo Slovenci šele v zadnjih letih odkrili kulinariko kot enega paradnih konjev naše turistične ponudbe. V Ljubljananjamu kljub temu opozarjajo, da bomo goste ne le privabili, pač pa tudi zadržali predvsem s kakovostno celostno gastronomsko izkušnjo – okusnostjo jedi, vrhunsko postrežbo in ambientom. Razgled z Ljubljanskega gradu, pogled na Antonijev rov s koščkom kranjske klobase na vilicah, pokušanje ocvirkovce ob brbotanju Idrijce ali razgled s Svetega Antona z zelševko v rokah so (kulinarični) spomini, ki ne bodo hitro zbledeli.