Večina tistih, ki poznajo Vinka Šeška iz Sevnice, upokojenega diplomiranega inženirja gozdarstva, bi verjetno težko verjela, da je bil v sedemdesetih na novomeškem sodišču specialni povratnik, večkrat kaznovan zaradi enakega prekrška. Toda to je res.

Obtožili so ga, ker ni poskrbel za dovolj veliko sečnjo v gozdovih, za katere je bil pristojen kot predsednik organizacije, ki je združevala zasebne lastnike gozdov. Trden zagovornik sonaravnega gospodarjenja se ni dal. Raje kot da bi popustil predpisanim normam, ki so jih krojile potrebe lesne industrije, je tvegal kazni.

Te prigode nam ni povedal sam, opisana je v knjigi portretov stotih slovenskih gozdarjev. Bržkone bi podobno dosledno črto njegovega značaja odkrili tudi na drugih področjih, ki se jih je uspešno lotil, ko je še deloval v gozdarstvu, po upokojitvi pa je zanje našel še več časa.

Za planinstvo, naravovarstvo, fotografijo, predavanja in mentorstvo, za organizacijo vandranj po svetu. Dolga vrsta priznanj v Šeškovem kabinetu priča, da njegovo delo ni bilo prezrto.
 

Ste prej vzljubili naravo ali fotografiranje?

Mislim, da kar oboje hkrati. S starejšim bratom sva fotografirala in tudi sama razvijala fotografije, moji najljubši motivi pa so bili od nekdaj v naravi. Na travniku, v gozdu, v vodi, kjerkoli. Tako je še vedno.




ame so govorili, da prehitro hodim, da bi lahko dobro opazoval naravo. Toda sam menim, da si lahko hiter in vendar vse vidiš, a le, če imaš dobro kondicijo in ti hoja ni napor.
 

Zdi se, da vam je bil gozdarski poklic pisan na kožo?

To sem si od nekdaj želel, a doma smo bili precej revni in oče, ki je bil zaposlen na železnici, je hotel, da se čim prej zaposlim. Imel sem priložnost, da grem v Beograd na tečaj, izučil bi se za prometnika.





Zaradi okvare oči pa so me tam zavrnili in nato sem dobesedno pobegnil v Ljubljano na gozdarski študij. Seveda sem se večinoma tudi sam preživljal. Sicer pa sem s tem začel že v gimnaziji.
 

Kaj ste delali?

Vse mogoče. Kot dijak sem pometal ceste in pulil plevel ob železniških tirih, kot študent pa sem večinoma delal na svojem strokovnem področju. V tem sem užival.

Zanimivo je, da sta skupaj z menoj študirala tako imenitna športnika, kot sta bila takrat smučarski skakalec, svetovni rekorder Jože Šlibar in smučar, uspešen olimpijski tekmovalec Peter Lakota.



Tudi sam sem imel rad šport, vendar zgolj rekreativno, smučal sem in začel planinariti, po malem sem plezal. Sčasoma smo si s tremi prijatelji, študijskimi kolegi, naredil bivak ob Krnskem jezeru. Tja smo zelo radi zahajali, na žalost pa sem zdaj edini med njimi, ki še zmorem tri ure hoje, kolikor je do tja.
 

Veliko gozdarjev je tudi lovcev. Vi prav tako?

Nikoli nisem streljal živali, čeprav sem opravil lovski izpit. Ta je bil namreč obvezni del študija. Od nekdaj me je motilo, da je naše lovstvo preveč usmerjeno v zbiranje lovskih trofej, bolj kot v druge, do narave prijazne naloge, kot je skrb za divjad. Rad pa fotografiram živali v gozdu in pri tem nisem izbirčen. Tudi najmanjša je dobrodošel motiv.
 

Kot dolgoletni gozdar, ki je delal tudi na najodgovornejših mestih, lahko ocenite, kakšne so današnje razmere v slovenskih gozdovih, če jih primerjate s tistimi pred osamosvojitvijo.

Po svetu so že od nekdaj cenili naše gozdove, prav tako naše gozdarje in druge gozdne strokovnjake. Naše gospodarjenje z gozdovi tudi prej ni bilo vedno zgledno, a vsaj za osemdeseta lahko rečem, da je bila naš vzor Švica, ki ima sonaravni model.



Po letu 1992 se je marsikaj spremenilo na slabše, naš vzor gospodarjenja z gozdovi je postala Avstrija, menda zato, ker to prinaša največ denarja. Kaj hočemo, tako pač je. Zadnje čase pa se mi zdi, da se razmere počasi popravljajo.
 

Upokojili ste se pri komaj 55 letih. Zakaj se vam je tako mudilo?

Razlog je bil dogajanje v podjetju, ki sem ga vodil, Gozdnem gospodarstvu Brežice, ki se je reorganiziralo oziroma likvidiralo. Tega nisem mogel preprečiti, zato sem se raje umaknil v pokoj. Uveljavil sem še delo med študijem in zbral potrebnih 35 let.
 

Ste kdaj obžalovali zgodnjo upokojitev?

Nikoli. Navsezadnje potem nisem lenaril. Mogoče sem delal še več. In to tisto, kar sem si želel.
 

Dolga leta ste planinski vodnik, večinoma v sevniškem planinskem društvu, veljate pa tudi za gonilni motor slovite skupine sevniških vandrovcev, ki so v minulih letih z vami prekrižarili skoraj vso Evropo in še nekatere druge dežele. Od kod vam ta zamisel?

Najprej bi rad omenil, da me je med sevniške planince povabil Lojze Motore, moj takratni šef na sevniški občini, kjer sem se leta 1964 zaposlil kot gozdarski referent in inšpektor.





Ob druženju s planinci smo spoznavali, da si mnogi želijo večjih potovanj, da radi obiščejo tuje gore in vidijo ob tem še marsikaj drugega, a da so takšne poti za marsikoga predrage. Zato smo poiskali način, da bi jih naredili dostopnejše.

Pred dvajsetimi leti sem se lotil organizacije, pomagal pa je tudi naš dolgoletni avtobusni voznik Veber. Z njim sva imela še veliko načrtov za čas po njegovi upokojitvi, a je žal zelo hitro po njej umrl.



Letos sem hotel izpeljati še potovanje v Kirgizijo, ki jo odlikuje čudovita narava, vendar nam je načrte prekrižal koronavirus.
 

Bo Kirgizija prihodnje leto?

Ne vem. Nameravam pa prihodnje leto proslaviti petinpetdeseto obletnico naših planinskih taborov in vandranj. Počasi se od tega dela poslavljam tudi sam, saj moje noge niso več takšne, kot so bile. Tritisočaki postajajo zame že prenaporni, o njih ne sanjam več. Kaj lažjega pa še gre.
 

Katero od držav, ki ste jih obiskali, imate v najlepšem spominu?

Od evropskih Islandijo in Norveško. Obe sta odprti, prijazni, z obilico naravnih lepot. Tudi Škotska je zelo lepa, a tam je veliko ovir, vse je težje dostopno.
 

Kaj so vam dala potovanja, ki ste jih organizirali?

Mislim, da ogromno. Imel sem srečo, da se je skoraj vedno vse srečno izteklo. Nekoč smo se na Irskem izgubili in ni mi preostalo drugega, kot da vprašam prvega človeka, ki ga vidim.





To je bila neka ženska, izkazalo pa se je, da je turistična vodička, ki nas je, seveda, prav usmerila. Zdi se mi, da mi vsako uspešno potovanje življenje podaljša vsaj za eno leto.
 

Kako vas je pri vseh vaših poteh podpirala oziroma spremljala družina?

Moja žena Elčka je bila, priznam, velikokrat sama doma, a je vendar šla velikokrat z menoj. Tudi sinova, Aleš in Marko, in že odrasli trije vnuki, Teja, Tjaša in Rok, imajo radi šport in radi hodijo v naravo.
 

Kako preživljate čas koronavirusa? Vam je težko, da ste ujeti v meje občine?

Zame to ni velik problem, saj imamo lepo in zanimivo občino in prav je, da jo še bolje spoznamo. Tako še vedno veliko hodim in fotografiram. Seveda pa tudi jaz pogrešam druženje, med drugim na sevniški univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer sodelujem že vrsto let kot študent, mentor in občasni predavatelj.
 

Zdi se, da vam leta ne morejo do živega. Kaj svetujete tistim, ki bi se radi zgledovali po vas?

Najpomembnejše je, da imaš v vsakem življenjskem obdobju pred seboj še nekaj ciljev, ki si jih želiš izpolniti. Ni važno, kako zahtevni so, najbolje je, da jih prilagodimo svojim zmožnostim. Jaz si ne želim več priti na Kilimandžaro, čeprav tam še nisem bil. Zadovoljim se z nižjimi hribi.