Brodet s škarpeno: Portoroška pica s patroni

Včeraj zvečer je bila na Obali frka. V Portorožu je nekdo streljal in to sredi plaže, nedaleč od lokalov in igral, streljaj od množice oziroma streljaj v množico, kjer je tako in tako pogosto vroče. V hipu se brezskrbnost spremeni v slab spomin. Ko so se zadnjič streljali (v bolnišnici) so bili trije mrtvi. Tokrat je imel strelec veliko več zelo nerodne sreče kot pameti. Moškega so zdravniki rešili, čeprav v izolski bolnišnici niso imeli ravno dobrih občutkov, še posebno, ko se je pred bolnico zbrala kakih sedem ali osem obstreljenih zaskrbljencev. V takih časih vrag odnese šalo.

Škarpenine vohljune ne čudi, da se v Portorožu streljajo. Če bi malce bolj analizirali turistično ponudbo v tem kraju, bi kmalu ugotovili, da je vse več jedilnikov zasnovanih na sodu smodnika. Na menijih imajo ponavadi štajerske ikebane, prerezane vampe, krompir na čelu, šljivo na oko... Tokrat so fantje in dekleta naročili portoroško pico s patroni. Portoroške gostilne pa vse bolj obvladujejo strici, ki so že v mladosti sloveli po donosnih speleoloških poslih in si zdaj, v prezgodnjem penzionu že leta v svojih oštarijah zaman trudijo prepričati, da znajo kuhati brodet. Škarpena je stvar poizkusila in ugotovila, da nekateri portoroški fantje preprosto nimajo pojma, kaj je krema od kreme na tartufih s škampi. Znajo morda povedati kakšno robato, imajo strice in tete v občinski upravi, poznajo veliko veščih ljubljanskih odvetnikov, imajo strice in tete tudi na bankah, v SDH, v DUTB, na računskih in drugih sodiščih, inšpekcijah v finančnih in nefinančnih holdingih, pravijo, da celo obvladajo korporotivno upravljanje,... Ampak brodeta, ali pa navadnega ciplja v pečici..., tega pa ne zložijo prav v ponev. Ko so snov jemali v šoli, so verjetno manjkali. Obvladajo pa njihovi kuharski pomočniki štajerske ikebane. In če je treba, znajo tudi koga tako ali drugače speči na žaru.

Včasih je za takšne ribarije vmes kak spodletel posel, in nemalokrat se zgodi tudi kakšno ljubosumno strto srce, kot se je pri našem prvem bančniku, ki so mu morali šele možje postave pojasniti, da vsak zaplet v trikotniku še ne pomeni politično - terorističnega dejanja. Če pobliže pogledate ponudbo sodobnega portoroškega turizma, potem je pekoč jedilnik samo logično nadaljevanje.

Si predstavljate, da bi Portorož zaslovel kot O. K. Corrala? Prišla bi Kirk Douglas in Burt Lancaster, združila bi revolversko znanje in sinergično bi počistila z roparsko bando na divjem slovenskem jugozahodu. Adijo slovenski, srbski, črnogorski, albanski, ciprski, majemiovski in še kateri tajkuni, adijo sumljivi tuji skladi, adijo Dubtiji in Skupnost Državnih Hrenovk, adijo burekdžinice, kebabdžinice, pljeskavđinice, bakljavdžinice, krainskeklobasdžinice, filigrandžinice, kičardžinice in ostale avtohtone austroogrske portoroške slaščičare... Če Škarpena dobro premisli, Portorož pravzaprav rabi dva prava revolveraša. Zato morda še ni vse tako zavoženo. Mogoče je to samo znamenje prihajajočih sprememb. Navsezadnje smo tik pred najbolj optimističnimi volitvami v zgodovini. (Da o referendumu tokrat raje ne!)