»Prvič smo v takšnih razmerah in upam, da zadnjič«

Potem ko je vlada razglasila epidemijo in so hkrati napovedali tudi zaprtje šol, so bili šolski delavci ter približno 264.000 učencev in dijakov postavljeni pred novo dejstvo – šolo na daljavo. »Prvič smo se znašli v takšnih razmerah, in želim si, da se nikoli več ne bi ponovile,« meni učiteljica Jelka Velički.

Kljub začetnim tehničnim težavam je po slabem mesecu dni od razglasitve epidemije učiteljica razrednega pouka Jelka Velički prepričana, da se v teh razmerah vsak trudi po svojih najboljših močeh. »S takšnim načinom dela nimamo izkušenj,« priznava, »veliko je dogovarjanja, usklajevanja, telefonskih pogovorov, a rekla bi, da se trudimo.« Bolj kot to, koliko se bodo učenci v tem času naučili, je po njenem mnenju pomembno ohranjati stik z njimi, da vedo, da imajo na drugi strani nekoga, na katerega se lahko obrnejo, čeprav samo prek spleta ali po telefonu. »Učitelji pripravljamo temeljne vsebine, diferenciramo naloge, je pa tako, da ob vsem tem potrebujemo pomoč staršev.«

Najbolj pogreša neposredni stik z učenci. »Že s pogledom po razredu je velikokrat mogoče ugotoviti, kdo sledi razlagi, kdo potrebuje še kakšen dodatni namig, in vsega tega zdaj ni,« razmišlja učiteljica. »Zavedamo se, da starši niso učitelji, hvaležni smo jim za to, kar v teh tednih storijo ob naših nasvetih. Bolj pa me skrbi za tiste otroke, ki te podpore nimajo. Pa ne zato, ker jim je starši ne bi želeli dati, marsikdo ne zmore. Ker je učenje na daljavo drugačno.«


 

Soočenje z realnostjo

Ema Paš, dijakinja 3. letnika, pravi, da jim profesorji na Gimnaziji Poljane ne nalagajo preveč dela in da »zadeve tečejo«. Po dnevih imajo razdeljene posamezne predmete, tisti dan, ko je to pripovedovala, je bila na vrsti matematika. »Profesorji naložijo naloge in delovne liste v spletno učilnico, nekatere od njih je treba opraviti isti dan, za druge nam dajo več dni časa. Kaj od tega rešujemo tudi na roko, nato poskeniramo in pošljemo nazaj,« je opisala potek šole na daljavo. »Po eni strani je dobro, ker si lahko sam organiziraš svoj čas, delaš takrat, ko ti to bolj ustreza, denimo, zvečer. Toda po drugi strani je drugače in seveda ni tako učinkovito, kot če bi bili v razredu.«



Ko se je začelo govoriti o tem, da pouka ne bo, so si po eni strani želeli, da bi bilo tako, je nadaljevala Ema Paš. »Rekli smo si, da bi nam dva tedna počitnic prav prišla«, toda ko so dejansko naznanili, da bodo šole zaprte, na zadnji dan pouka ni bilo več prijetno ob misli, da ne bo šole. »Bilo je kot neko soočenje z realnostjo, da imamo epidemijo, kar je grozno. Rekla bi, da bi nas večina takoj imela pouk, saj bi to pomenilo, da je vse v redu.«
 

Izmučenost

»Je zelo malo, pravzaprav skoraj nič neposrednega opravka z ljudmi, čeprav je to služba, pri kateri imamo neposredno opravka z mnogo ljudmi,« pa je o svojem novem delovnem vsakdanu povedal ravnatelj Gregor Pečan, tudi predsednik združenja ravnateljev. Samo v stavbo, v kateri dela, je nadaljeval, prihaja dnevno okoli 600 otrok, skupaj z delavci šole in starši se vsak dan srečuje z vsaj 700 ljudmi. Po štirih tednih od razglasitve epidemije je v šolski stavbi še vedno sam. »Komunikacija se je zdaj preselila na splet, staršem vsakih nekaj dni napišem obvestilo po elektronski pošti ali prek e-asistenta, prav tako tudi učiteljem. Potem so tu še individualni pogovori, sodelovanje s civilno zaščito in ministrstvom,« je Gregor Pečan opisal ​ravnateljevanje po novem. »Dejansko smo postali spletni koordinatorji.« Največja težava je po njegovem ta, da ne vedo, koliko se učenci v resnici poslužujejo novega sistema dela. »To je mogoče videti predvsem po vstopih v spletno učilnico. Toda, ker stvari potekajo v več smereh, nekaj tudi na delovnih listih, saj imajo otroci različne možnosti dostopa do interneta, to pravzaprav ni mogoče. Žal je tako, da so nadzorniki zdaj starši.«

Medtem ko na pristojnem ministrstvu zdaj pravijo, da šolskega leta ne bo treba podaljševati, je bilo v začetku epidemije slišati drugače. »Sporno bi bilo groziti s podaljševanjem pouka, saj smo se vsi zelo angažirali, da vse teče. Učitelji s pripravo snovi, učenci, ki delajo doma, in starši, ki jih nadzirajo in pomagajo,« meni Pečan. »Doma so starši, ki jim je odrejeno čakanje in zdaj poučujejo otroke, hkrati so v slabem psihičnem stanju, ker ne bodo dobili cele plače in ne vedo, kaj bo potem. Eni plače sploh nimajo, a morajo ves dan skrbeti za otroke, potem so tu še starši, ki delajo od doma in imajo hkrati doma otroke. Marsikdo bo po tem zelo izmučen.«
 

V šolo po mir

Da od družin, s katerimi so v stiku, prejemajo različne informacije, je povedala Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste – Polje. »Največ jih je na robu obupa. Tudi zato, ker preprosto ne zmorejo preživeti. Nimajo sredstev, hrane, niso opremljeni z računalniki. Mnogim smo že priskrbeli računalnike, a ne še vsem. Dogaja se, da nekateri otroci zato sploh ne morejo slediti pouku na daljavo.« Na pomoč so priskočile tudi šole z zbiranjem računalnikov, akcijo so s pomočjo donatorjev izpeljali tudi na pristojnem ministrstvu. »Po zaključenem obdobju epidemije se bo neenakost med učenci še bolj poglobila,« meni Anita Ogulin. »Klicev in pisem je vse več. Ne le staršev, tokrat tudi sosedov in znancev družin, v katerih se soočajo s pomanjkanjem in stiskami. Več sto prošenj imamo od samozaposlenih in drugih, ki nikoli v življenju niso prosili za pomoč, a so se znašli v stiski. Nimajo za hrano, ne zmorejo pomoči otrokom, nimajo za položnice, v rokah imajo pa sklepe o prenehanju delovnih razmerij,« je nizala zgodbe ljudi v času epidemije.



»Po vrnitvi k pouku se bo pokazal prepad med učenci, ki nimajo ustrezne tehnične in tudi ne starševske podpore,« je nadaljevala Anita Ogulin. »Veliko otrok iz naših programov Botrstvo in Veriga dobrih ljudi je odhajalo v šolo po mir, da so se lahko umaknili iz težkih družinskih odnosov. To še posebno velja za dijake, ki smo jim omogočali plačila dijaških domov.«
Toda tudi dijaški domovi za zdaj – tako kot šole – ostajajo zaprti. Na šolskem ministrstvu trenutno govorijo o treh možnih scenarijih. V najboljšem primeru, pravijo, bi se vrnitev v šolske klopi lahko zgodila po prvomajskih praznikih ali na začetku junija, lahko pa se šolsko leto zaključi tudi na daljavo.