Ministrstvo zamuja, delodajalci ukrepali po svoje, kratko potegnili delavci

V Ljubljanskem potniškem prometu so se pritožili na odločitev delovnega sodišča, ki je pred kratkim pritrdilo zaposlenim voznikom mestnega avtobusa. Triinpetdeset jih je namreč vložilo tožbo, ker so jim v javnem podjetju prenehali plačevati prispevke za poklicno zavarovanje.

»Ker menimo, da v sodbi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma je bilo ugotovljeno zmotno, smo vložili pritožbo na drugostopenjski organ,« so sporočili iz LPP po tem, ko je delovno sodišče v Ljubljani pritrdilo 53 voznikom mestnega avtobusa in odločilo, da jim je delodajalec dolžan plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Toda pri LPP vztrajajo: »Menimo, da je treba dejansko ugotoviti izpolnjevanje kriterijev, to je 80 odstotkov delovnega časa vožnje avtobusa, kar pomeni 60.000 prevoženih kilometrov.«

V poklicno zavarovanje ali obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki je leta 2001 nadomestilo prejšnjo zavarovalno dobo s povečanjem, dotlej imenovano tudi beneficirana delovna doba, so vključeni delavci, ki polni delovni čas opravljajo posebno težka in za zdravje škodljiva dela, in tisti, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati. Med njimi so bili tudi vozniki LPP, toda le do leta 2013, ko jim je delodajalec prispevke prenehal plačevati. To se je zgodilo po tem, ko se je prispevek za poklicne pokojnine, ki omogoča delavcem predčasno upokojitev in pokojnino brez odbitkov, podvojil. Medtem ko so vozniki opozorili, da je odločitev podjetja enostranska in nezakonita, so se v LPP pri tem sklicevali na mnenje komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz), ki je aprila 2013 odločila, da se zavarovanje »od 1. 1. 2013 ne šteje nobenemu delavcu več«, saj za to ne izpolnjujejo pogoja o 60.000 prevoženih kilometrih na leto.

Toda delovno sodišče je nedavno v obrazložitvi sodbe med drugim zapisalo, da odločitev komisije Zpiza, h kateri so se zatekli v LPP, ko so delavcem prenehali plačevati prispevke, »ni pravno relevantna«, ampak je za to pristojna »posebna komisija, ki jo imenuje minister za delo«, toda ta – čeprav bi morala biti – še ni bila ustanovljena. Vozniki po mnenju sodišča tudi izpolnjujejo »oba relevantna pogoja« za pravico do poklicnega zavarovanja, in sicer delajo po stalnih voznih redih in na delovnem mestu voznika prebijejo več kot 80 odstotkov delovnega časa.



V sindikatu Enotnost v LPP, pri katerem ocenjujejo, da je bil posamezni voznik v povprečju oškodovan za približno devet tisoč evrov, pravijo, da so pritožbo pričakovali, toda prepričani so, da delodajalec »nima kakšnih novih argumentov, na podlagi katerih bi višje sodišče sprejelo drugačno odločitev«. Bo pa sodni epilog po besedah tamkajšnjega sindikalista Mirka Savanovića pomemben tudi za ostale poklicne voznike, ki so jim delodajalci – podobno kot LPP – enostransko prenehali plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Po oceni združenja za promet, ki deluje v okviru gospodarske zbornice (GZS), je to storila večina delodajalcev v tej panogi, tako da je danes vključenih v poklicno zavarovanje »manj kot en odstotek zaposlenih«. 
 

V dobri veri?

»Pri iskanju ustreznih rešitev je prav ministrstvo za delo predlagalo in kasneje tudi organiziralo posebno komisijo, ki je delovala v okviru Zpiza in je opravila preglede pri zainteresiranih podjetjih,« pravi direktor združenja za promet Robert Sever. »Delodajalci so pri prenehanju plačevanja prispevkov za zaposlene ravnali v dobri veri, da je odločitev komisije merodajna in da ravnajo v skladu z veljavno zakonodajo,« zatrjuje Sever, medtem ko je sodišče ugotovilo drugače. Drugače kot GZS sicer trdijo tudi pri Zpizu.

Da je pri Zpizu na podlagi predpisov, ki so veljali še pred uvedbo poklicnega zavarovanja, delovala komisija, pojasnjujejo pri tem zavodu, a poudarjajo, da je ta imela pristojnost za odločanje o zavarovalni dobi, ki se šteje s povečanjem, in ne o poklicnem zavarovanju. Na vprašanje, ali nedavna odločitev delovnega sodišča pomeni, da je komisija presegla pristojnosti, ko je odločila v primeru LPP, odgovarjajo, da »ta komisija nikoli ni odločala o poklicnem zavarovanju in ni presegla svojih pristojnosti«.
»Če pa je podjetje ukinitev poklicnega zavarovanja oprlo na odločitve te komisije, je to vprašanje iz pristojnosti drugih organov, ki so nosilci nalog v zvezi s poklicnim zavarovanjem.« Po njihovih podatkih so sicer od leta 2010 delodajalcem skupno izdali 78 odločitev v zvezi z upravičenostjo plačila prispevkov, samo leta 2013, ko so presojali zahtevo LPP, so jih izdali 17.

Aktivno neaktivni

Da v zvezi z obveznostjo vključitve v poklicno zavarovanje »niso napotovali delodajalcev na komisijo Zpiza«, kot to trdijo pri gospodarski zbornici, pravijo na ministrstvu za delo. Odločitve delovnega sodišča v primeru LPP pa, kot dodajajo, ne morejo komentirati, čeprav so sami tisti, ki so se leta 2013 v takrat novem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zavezali, da bodo to področje začeli urejati še tistega leta. Toda tudi zdaj – po petih letih zamude – nimajo odgovora na vprašanje, kdaj bodo pripravili uredbo, v kateri bi na novo določili delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, kot tudi komisije, ki naj bi to ugotavljala, še niso ustanovili. Hkrati sicer zatrjujejo, da »potekajo aktivnosti« in da je uredba »v postopku priprave«.
 

Presenečeni

V Sindikatu delavcev prometa in zvez Slovenije so nad odgovorom Zpiza presenečeni, kot tudi nad nedelom ministrstva za delo. »Odgovor Zpiza preseneča, glede na to, da delodajalci sami navajajo, da je komisija pri njih v letu 2013 opravila pregled in da so prenehali plačevati na podlagi zagotovila komisije,« poudarja v. d. generalne sekretarke Saška Kiara Kumer. Odločitev delodajalcev, da prenehajo plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, je bila po njenem »enostranska«, hkrati so razlike: nekateri delodajalci, kot opozarja, »so v skladu z navodili komisije Zpiza, čeprav ta za to ni imela pristojnosti, začeli plačevati prispevke samo tistim voznikom, ki prevozijo več kot 60.000 kilometrov, še več pa je tistih, ki prispevkov ne plačujejo nikomur«.

»Ni dopustno, da se breme v celoti prevali na zaposlene, ki se jih sili, da vsak posebej toži svojega delodajalca za to, kar mu po zakonu pripada,« poudarja sindikalistka in dodaja, da kljub opozorilom »ni nadzora ali reakcije pristojnih služb«. Pri tem v sindikatu pogrešajo aktivno vlogo države. »Država se zaveda, da gre za sistematično 'nerazumevanje' s strani delodajalcev, a kljub temu ne pokaže interesa za uveljavitev sistemske rešitve.« Člane krovnega sindikata so zato pozvali, da uporabijo pravna sredstva, kot so to storili delavci LPP. Po prvih triinpetdesetih se jih je tam za sodno pot pozneje odločilo vsaj še dvesto.