Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Ljubljana in okolica

Marija Šestak: Ljubljanska atletika si zasluži modern stadion

Ljubljanapolis: Z Marijo Šestak o selitvi v Ljubljano in o pogojih za atletske treninge v slovenski prestolnici
Za Marijo Šestak je prvo veliko tekmovanje v vlogi vodje slovenske reprezentance. FOTO: Uroš Hočevar
Za Marijo Šestak je prvo veliko tekmovanje v vlogi vodje slovenske reprezentance. FOTO: Uroš Hočevar
14. 8. 2018 | 08:00
4:41
V Berlin smo jo poklicali v petek, na dan finalnih nastopov Martine Ratej in Luke Janežiča. Kot večna optimistka je napovedala dve kolajni, in čeprav sta tako metalka kopja kot tekač na 400 metrov ostala praznih rok, je lahko Marija Šestak, vodja slovenske atletske odprave na pravkar minulem evropskem prvenstvu, zadovoljna s svojim prvim velikim tekmovanjem v tej vlogi.

Nekdaj odlično skakalko v troskoku, njen slovenski rekord znaša 15,08 metra, je v Ljubljano vodila ljubezen, pa tudi sicer se je vanjo takoj zaljubila. Z možem Matijo, tudi vrhunskim atletom in kasneje trenerjem, v slovenski prestolnici skupaj živita že 13 let.


Kako ste se spoprijeli z menjavo okolja, ko ste iz Srbije prišli v Ljubljano? Kaj je za športnico pri tem najtežje?


Športniki smo navajeni, da hodimo iz enega na drug konec sveta. Pri trajni selitvi je to sicer drugače: za sabo sem pustila življenje, ki sem si ga ustvarila v Srbiji. Ker se rada družim z ljudmi, mi je bilo najtežje povsem na začetku, saj še nisem imela prijateljev. Ko sem jih našla, je bilo vse lažje in hitro sem se začela počutiti domače.


Koliko vam je pri tem pomagal vaš mož? Je res, ko sta začela živeti skupaj, vztrajal, da se pogovarjata le še slovensko?


Drži, tudi sama sem se tega zavedala, obiskovala sem jezikovne tečaje … V novi domovini se moraš naučiti novega jezika, sicer se ne moreš vklopiti v družbo. Matija mi je pomagal tudi s tem, da mi je, še preden sem se preselila, obrazložil, kako potekajo stvari v Sloveniji in kakšna je Ljubljana kot mesto. Že ko sem hodila na obiske, sem se takoj zaljubila vanjo, poleg tega pa sem tukaj osvojila prvo veliko kolajno, na mladinskem evropskem prvenstvu sem bila druga.

Njen osebni rekord v dvorani znaša 15,08 metra, na prostem pa je skočila pet centimetrov manj. FOTO: Tomi Lombar
Njen osebni rekord v dvorani znaša 15,08 metra, na prostem pa je skočila pet centimetrov manj. FOTO: Tomi Lombar


Po čem se vam je omenjeno tekmovanje iz leta 1997 najbolj vtisnilo v spomin?


V tem trenutku sem se začela zavedati, da lahko v športu dosežem nekaj več. Spomnim se, da je bilo na tribunah veliko ljudi, ki so navijali zame. Takoj po tekmovanju sem imela mešane občutke, saj sem zlato kolajno izgubila v zadnji seriji, vseeno pa danes na srebro gledam izključno iz pozitivne plati.


Veliko naših najboljših atletov trenira v Ljubljani. Kako bodo prenesli prenovo stadiona, predvsem pa dvorane v Šiški? Kje bodo vadili ta čas?


Zagotovo bo med gradnjo objekta nastal problem, kje najti ustrezno nadomestilo zanj. Poleti bo lažje, saj bodo atleti lahko trenirali na Slovanovem stadionu na Kodeljevem, težje bo pozimi, saj v okolici ni ustrezne dvorane. Sicer naj bi kmalu dokončali dvorano v Novem mestu, kar bi do določene mere lahko rešilo problem. Dolenjska prestolnica ni tako daleč, da se atleti dvakrat, trikrat na teden ne bi mogli zapeljati tja. A če bomo res dobili takšen stadion, kot se napoveduje, bo vredno malenkost potrpeti. Vsi že komaj čakamo, da se objekt prenovi, saj je zelo dotrajan: zdi se mi, da so ga nazadnje prenovili prav za potrebe mladinskega evropskega prvenstva. Ljubljanska atletika ima dolgo tradicijo, zato si zasluži modern stadion.

Prvo medaljo na velikih tekmovanjih je leta 1997 dosegal prav v Ljubljani. FOTO: Voranc Vogel
Prvo medaljo na velikih tekmovanjih je leta 1997 dosegal prav v Ljubljani. FOTO: Voranc Vogel


Kot strokovna sodelavka ostajate tesno vpeti v delovanje Atletske zveze Slovenije, te dni ste vodja reprezentance na evropskem prvenstvu … Kako se razumete z novimi generacijami atletov?


Na začetku sem imela v tej vlogi malo treme, saj sem bila v preteklosti vedno na drugi strani. Zdaj moram skrbeti za stvari, s katerimi se mi prej ni bilo treba ubadati. Preverjati moram, ali imajo atleti vse informacije, ali so dobili akreditacije, skrbeti je treba, da na prevoz ne čakajo predolgo, jim pomagali, če ob sebi nimajo trenerja … V Berlinu sem na ta način pred tekmo pomagala Neji Filipič (skakalki v daljino, op. a.). Dobro je, ker kot nekdanja atletinja vem, kaj reprezentanti potrebujejo na velikih tekmovanjih. S tistimi starejšimi imam bolj prijateljski odnos, saj smo nekoč tekmovali skupaj, dobro pa se razumem tudi z mlajšimi.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine