Blues je stanje, počutje in terapija

Pravi, da se med besedami, ki sestavljajo ime njihove zasedbe, najbolj poistoveti s »prismojeni«, čeprav je to v resnici blues. Ta zvrst ga je poleg umetnosti, zgodovine in orglic prevzela že v otroštvu, ko je tudi ugotovil, da ni povsem »tipičen« predstavnik svoje generacije. »Pravijo, da je retro moderen danes, meni pa je bil všeč že konec devetdesetih,« v šali pove 26-letni Miha Erič, oblečen v usnjene škornje, opasane kavbojke in srajco.

Njegova zunanjost govori, da mu je blizu Amerika, zibelka bluesa, a se samouk poleg igranja ustne harmonike ukvarja še z marsičim, četudi je bil zadnje dni zaradi snemanja prve plošče dua SMET predvsem orgličar.
 

Poleg tega, da ste orgličar, ste tudi ilustrator, grafik, zbiralec starin, kantavtor, ljubitelj arhaične umetnosti in viteških vrlin. Med temi nazivi se mi zdi še posebej zanimiv slednji. Ste v najstniških letih (pre)večkrat prebrali Don Kihota?

Ja, tudi. Rad sem hodil na viteške turnirje na ljubljanski ali predjamski grad. Viteštvo pa mi je bilo blizu tudi zato, ker sem vedno sledil 'viteškim vrednotam': da se postaviš zase in za svojo čast, se boriš za dobro, starejšim sem pomagal prečkati cesto, damam odpiral vrata …

V srednjem veku je obstajalo sedem viteških umetnosti in vrlin: jezditi, plavati, ravnati s kopjem, mečevati se, loviti, šahirati in pisati poezijo. Je vse našteto tudi vaš hobi?

Ne ravno, poezijo sem sicer pisal v osnovni in srednji šoli, sem pa bil že kot otrok zelo 'razmišljujoč'. Večkrat sem imel družbeno kritične izjave, ki si jih je moj oče nato zapisal. Veliko sem govoril o cerkvi, čeprav doma nismo bili verni, si postavljal vprašanja, kot denimo, če ljudje umremo, potem umre tudi bog? Pri viteštvu me je sicer zanimalo tudi mečevanje, a se v to nisem spuščal.

Da se vrnem h glasbi in orglicam. Kako postati mojster ustne harmonike?

Sam se nikoli nisem imel za mojstra, saj se še vedno učim. Mojster verjetno postaneš nenačrtovano, ne da bi k temu posebej stremel. Ljudje ves čas opazujemo okolico in srkamo znanje, poslušamo in se učimo. Pri meni je bilo to ključno, saj nikoli nisem bral not, vedno sem igral po posluhu. Oče je sicer poslušal blues in igral orglice ter mi pojasnil osnove igranja, nato pa sem sam s poslušanjem komadov poskušal iz njih spraviti enak zvok. Kasneje sem se veliko naučil od drugih glasbenikov, s katerimi sem igral.

Orglice ... Zdi se mi, da že sama beseda prebudi nostalgijo, spominja na neke druge čase … Ob poslušanju vaših pesmi se mi je v misli prikradla podoba prostrane pokrajine iz westernov. Ste v svoji seriji grafik o Ameriki upodobili tudi takšne?

Sem. Že odkar se zavedam, me je inspirirala narava: drevesa in gorovja. Amerika mi je bila všeč že iz filmov in umetniških fotografij. Zanimalo me je, če je tudi v resnici tako, kot prikazujejo podobe. Ko prideš v ZDA, je grozno videti to, kar se je tam dogajalo v političnem smislu, pokrajina pa me ni razočarala. Največji vtis je name naredila Arizona

Zakaj?

Je kot iz risanega filma. Prostrana pokrajina, kaktusi, puščava, ravnina, za katero se vzpenjajo gore in spuščajo kanjoni, pa tudi ploščate hiše in široke ceste. Ljudje, ki so zelo sproščeni in prijazni. Ko smo med potovanjem 'jammali' z drugimi glasbeniki, sem začutil to zemljo in dejstvo, da je ta glasba, blues nastal prav tam. Arizona me je zaznamovala tudi zato, ker sem se tam zaročil.

Pred serijo grafik o Ameriki, ki je nastala med omenjenim glasbenim popotovanjem od vzhodne do zahodne obale ZDA, ste ustvarili kolorirano grafiko domačije, kjer živijo starši vaše žene. Ste kdaj upodobili tudi Ljubljano?

Upodobil sem jo na grafiki, in sicer gre za pogled iz Galerije bar Trenutek na koncu Trubarjeve ulice. Upodablja cesto, ki se na to 'zabije' v cerkev sv. Petra. Inspiracijo sem dobil, ko smo igrali v tem baru, grafiko pa sem poimenoval 'Ko za trenutek iz Trenutka pogledaš desno'. Ljubljana me sicer zelo privlači in jo še nameravam upodobiti, vendar ne maram tipičnih motivov, kakršna sta Grad ali Tromostovje. Bolj zanimiva se mi na primer zdita Mesarska ali pa Židovska ulica.

Imate še kakšen kotiček v Ljubljani, ki vam je posebej ljub?

Rimski zid za naravoslovnotehniško in kemijsko fakulteto. Všeč mi je tudi predel za Lutkovnim gledališčem, kavarna Čokelj, seveda tudi Šuštarski most. Tam smo veliko igrali in tako preživljali poletja.

Je na ljubljanskih ulicah prostor za orglice?

Seveda! Sam sem igral z različnimi glasbeniki, včasih tudi tako, da sem se priključil nekomu, ki je že igral na ulici. Zdi se mi, da je prostor in da to daje Ljubljani posebno energijo. Najlepša je prav poleti, ko se na ulicah ves čas nekaj dogaja: glasbeniki, veter, ki pihlja, senca … To glasbeno dogajanje drži Ljubljano pokonci.

Bi na Prešernovem trgu, poleg gospoda s harmoniko, prijale tudi orglice?

On je tam res vsak dan ... Ustna in klasična harmonika sta sorodnici in gresta skupaj, čeprav so orglice oglašene malce višje. Sam sem že igral z narodnozabavnim ansamblom, pravzaprav sem igral že v vseh možnih žanrih in kombinacijah. Prav to je čar, da lahko z orglicami igraš vse zvrsti, saj se v vsaki najde kaj dobrega. Ne zdi se mi v redu, da človek zanemarja ali preveč kritizira drugo zvrst, vsaka je lahko dobra ali slaba.

V intervjuju za Torek ob petih ste dejali, da četudi danes buhti generacija sintetike in steroidov, se najdejo tudi mlajše generacije, ki jih zanimajo starejše zvrsti. Kako te glasbene zvrsti približati mlajšim?

Način, da nekomu nekaj vsiljuješ, zagotovo ni pravi. Najbolj spontano je, da človek v nekem trenutku zasliši komad, ki ga prevzame in ga začuti s celim telesom, začne poplesovati ali se mu naježi koža. Mislim, da mladi tudi danes povsem intuitivno začutijo neko zvrst, ki jo slišijo. Zame glasba pomeni terapijo, izražanje – umetnost, glasba, to je moja vera.

Kaj pa vam pomeni blues?

Blues je dediščina in zapuščina, ki so nam jo pustile generacije pred nami. So zapisi, je arhiv, kot knjiga, le da jo ne bereš, temveč poslušaš. Blues je stanje, je počutje in hkrati človekova terapija. Blues se ne načrtuje, ampak se zgodi. Je tudi otožnost, depresija, je 'feeling blue' …