»Verjamem v spolnost, to je najlepši del življenja«

Poznamo jo po avtorstvu slovenske popevke Samo ljubezen, po avtobiografiji Prvi polčas slastne četrtine, v kateri brez zadržkov govori o ljubezni in soočenju s hendijem, kot bolezen multiplo sklerozo imenuje sama, pa tudi po njenem možu, Magnificu, s katerim se ljubita že dobra tri desetletja.

Barbara Pešut ni zgolj pesnica in pisateljica resne literature, ampak tudi erotične. Takrat se prelevi v Evo Pacher, ki je pred kratkim izdala prvo zbirko erotičnih kratkih zgodb Jebopisi. »Enostavno, gre za perverzijo,« na vprašanje, od kod ideja o predrugačenju pravljic v erotične zgodbe, odgovori Pešutova.

 

Kdo je Eva Pacher v odnosu z Barbaro Pešut?

Dobro se razumeta, navajeni sta druga na drugo. V dobrem odnosu sta, ni prerekanj, ni nasprotovanj, ni pomislekov.

Ste iskreni in ne marate laži. Ste neposredni, brez dlake na jeziku. V svojih delih se razgaljate, tako fizično kot umsko, pa vendar ste avtorstvo znanstvenofantastičnega erotičnega romana Čudoviti klon najprej skrili pod psevdonim. Zakaj?

Imate prav, saj je že znanstvena fantastika dovolj daleč od realnosti. Psevdonim je bil samo bolj eleganten, lahkotnejši, sproščen, da sem si lahko privoščila čisto vse, kamor je odšla moja domišljija.

Vaš psevdonim je razkrit, zakaj ste se vseeno odločili, da zbirko erotičnih kratkih zgodb Jebopisi podpišete kot Eva Pacher?

Eva Pacher je moja prijateljica in me spoštuje. Omogoča mi, da odprem domišljijo do skrajnosti, brez ovir.

Ob prebiranju vaše avtobiografije in intervjujev z vami človek dobi vtis, da je bistvo vašega življenja ljubezen: »Takrat, ko se zaljubim, se zaljubim do konca. Ne premakneš me.« Kako je biti že več kot trideset let zaljubljen, in to v istega moškega?

Poskusite, pa boste videli. Meni je dobro. Ni mi dolgčas, ker še ne veva vsega drug o drugem.



V eni od kolumn ste opozorili na nedostopnost Mladinskega gledališča: »Ostala sem pred zaklenjenimi vrati. Ne ravno v solzah, besna pa vsekakor.« Je v Ljubljani veliko »izključujoče arhitekture«, kot ste opisali Plečnikovo gledališče?

Mladinsko gledališče je bilo vsekakor šok. Obstaja pa še Festivalna dvorana, ki prav tako nima klančine za dostop invalidov na vozičku. Oboje je delo arhitekta Plečnika. In zamislila sem se nad to opevano veličino.

Kakšen pa je pogled na Ljubljano z vozička, kako je dojemate?

Nižji okvir imam kot pokončni ljudje in ta okvir dojame marsikaj, česar pokončni ljudje ne. Čeprav nadvse ljubim fazo razvoja človeka, homo erectus, pa sem hvaležna tudi za nižji okvir, če zagledam na primer razvajeno rit, da me opozori.

V čem se je vaš odnos do prestolnice, vašega doma, v letih, odkar imate »hendi«, spremenil?

Rada imam Ljubljano, vsak njen kotiček, vsako ulico. A morala sem postati pozorna še na druge reči, kar prej nisem bila. Zelo sem pozorna na pločnike. Če so prepredeni z drevesnimi koreninami, so ovira, če nimajo klančin, prav tako ... Lani mi je uspelo dobiti klančino pred blokom samo zato, ker sem rekla delavcu iz Bosne, ki je pripeljal asfalt, naj mi ga nasuje na rob pločnika. Čez pol ure je bila klančina urejena, dala sem mu za pivo in veselo odšla domov, ker sem dosegla to, na kar sem čakala deset let.

Pisanje je za vas terapija, beg pa bistvo vašega življenja – še vedno bežite?

Pisanje ni terapija, pisanje je bistvo mojega življenja. Če pišem, ne bežim, ampak se spopadam s svojimi možgani in odjemalci mojih del. V zadnjem času veliko pišem tekste za nekaj slovenskih pevk (pred kratkim je napisala besedilo za pesem Zvezda v izvedbi Alenke Godec; op. p.).

Slovenščina se vam zdi idealna za erotični žanr. Beseda ljubljenje vam je veliko lepša od besede seks; Luj Šprohar pa je denimo pred časom dejal, da je zanj lepša beseda fuk. Uporabljate tudi to?

Največkrat uporabim staro slovansko besedo jebanje, ta je znana v vseh slovanskih jezikih. Vsi jo razumejo, od Rusije pa do Jugoslavije.

Erotika, seks in invalidnost. V pogovoru za Slovenske novice ste dejali, da je bil mindfuck za vas »pomembno odkritje«.

Mindfucking je prevedeno jebanje v mislih. Če je vaša glava popolnoma zdrava, se lahko jebe v mislih. To sploh ni težko, vse si lahko dovolite. Vse je skladno, vse je zadovoljeno.

Zdi se, da sta spolnost in seks, denimo v katoliški cerkvi, še vedno nekakšen tabu. Prebrala sem, da verjamete v boga. Kako sami razumete vero in spolnost?

Kolikor vem, v katoliški cerkvi tak tabu ne obstaja. Veliko žalostnih novic sem izvedela lani, kako se je s to rečjo ravnalo v katoliških cerkvah. V boga verjamem, to vam lahko povem, čeprav je to intima. Bog je lahko povsod, tudi v najbolj povprečnih rečeh. Nekoč me je moževa stara mama naučila božjo resnico, ko je rekla: Naj bo, kar če, nekako bo.

Glede vere in spolnosti pa: verjamem v spolnost, to je najlepši del življenja.