Zrcalo aktualne umetniške produkcije in dobe

Majski salon je najbolj množična selekcionirana likovna prireditev, ki jo Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) neprekinjeno in na raznolikih lokacijah organizira od leta 1909 kot letni prerez domače umetniške produkcije. Ob tem so letno podeljene tudi prestižne nagrade Majskega salona.

Mojca Smerdu, kiparka in članica ZDSLU, ki v zadnjih letih soorganizira razstave, je poudarila, da namen likovnih salonov ostaja nespremenjen; njihova vloga je bila od začetka predstaviti dela slovenskih umetnikov z namenom odkupa ustanov in zbirateljev, tako za posameznike kot za razvoj stroke pa sta bila ključna tudi druženje in izmenjava mnenj. »Prav te dni so v Narodni galeriji odprli razstavo Umetniška zbirka Kroples, ki vključuje likovna dela slovenskih umetnikov 19. in 20. stoletja. To je zares pohvalno, likovni umetniki bi si želeli več prikazov zasebnih zbirk slovenskih zbirateljev. Včasih so umetniška dela namreč letno odkupovali tedaj še ne privatizirana podjetja in ustanove – zdaj so to žal samo izjeme, ena od redkih je NLB,« je povedala kiparka.

Raznolik nabor poetik

Razstava je odprta in vsako leto vabi k sodelovanju vse člane ZDSLU, pri čemer je mestoma razpisana tudi tema, ki dovoljuje raznolik in širok nabor likovnih poetik in pristopov. »Kriteriji se spreminjajo glede na smer likovne produkcije skozi leta. Na to vpliva svetovni trend v likovni, zdaj tudi vizualni umetnosti. Tako smo leta 2017 organizirali razstavo v Narodnem muzeju na Metelkovi Podoba v mediju, medij v kontekstu, ki jo je kuriral profesor Srečo Dragan. V ospredju sta bili novomedijska in videoumetnost z vidnimi predstavniki tega medija, kot so Zoran Srdić Janežič, Marko Glavač, Maja Smrekar, Narvika Bovcon in Aleš Vaupotič, Gorazd Krnc ter TNM-V.A.T.: Maša Jazbec, Zoran Poznič, Andrej Uduč in drugi.

V vmesnem obdobju smo imeli tematske razstave o vodi, zraku in tako dalje,« je povedala sogovornica in dodala, da so tu še razstave, kuriranje kritikov Društva likovnih kritikov Slovenije, članov ZDSLU ter tujih kustosov, kot je na primer Snježana Pintarić iz Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu, ki je lani kurirala Majski salon v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku.«

Brez lastne kulture ni lastnega naroda

Druženje ob odprtju razstave Vmestnost: Med angeli in demoni, Katje B. Sudec in Dušana Fišerja. FOTO: Klemen Smrtnik

Pomen zgodovinskega pogleda

Vsaka skupinska razstava prikaže »trenutno stanje v slovenski likovno-vizualni umetnosti, pri čemer delo članov ZDSLU in kolegov vsako leto prikažemo na drugi lokaciji«. Ključen je zgodovinski pogled, ki ga omogočata Majski salon in letošnja razstava reprodukcij del nagrajenih avtorjev v parku Tivoli, s tem pa tudi pregled močnih generacij umetnikov, ki so zaznamovali slovenski prostor. »Kot pri vseh stvareh se ciklično pojavljajo zelo močne generacije samostojnih umetnikov, pa tudi profesorjev na likovnih akademijah. Naj naštejem samo nekatere: skupina OHO, Marko Pogačnik, Zmago Lenardič, Tugo Sušnik, Milan Erič, Duba Sambolec, Aleksij Kobal, Silvester Plotajs Sicoe, Tobias Putrih, Gregor Pratneker, Staš Kleindienst, Mateja Kavčič.«

Tokratni Majski salon bo pokazal javnosti, kaj pomeni slovenska likovna produkcija skozi desetletja, je poudarila Mojca Smerdu, »saj bo sprehajalec v parku Tivoli, tudi tisti, ki nikoli ne stopi v muzej ali galerijo, videl imenitna dela naših priznanih avtorjev, od Marija Preglja, Gabriela Stupice, Lojzeta Spacala, Metke Krašovec in drugih. Če govorimo o sedanjem stanju in najmlajših generacijah umetnikov, sem prepričana, da se bo izkristalizirala skupina ljudi, ki bo pokazala svoje potenciale, saj imajo veliko več možnosti za izmenjave in študij v tujini kot kdaj prej. Tu vidim izziv zanje ter seveda za stroko in nas, opazovalce.«

Da bi se izognili zavajanju občinstva

V času, ko galerije večinoma težijo k sodobni programski usmeritvi, Majski salon prostor v veliki meri odmerja kakovostnim klasičnim slikarskim in kiparskim delom, so poudarili na ZDSLU, Mojca Smerdu pa je dodala, da »po vsem svetu obstajajo galerije in muzeji, bienali in sejmi, ki spremljajo in spodbujajo tako sodobne programske sheme kot klasično slikarstvo in kiparstvo. Pri vsej stvari je pomembno samo to, da je kakovostno in ne zavaja občinstva s cenenimi izdelki. Zavedati se moramo, da imamo občinstvo, ki ni enoznačno, saj bomo drugače izgubili del njega.«

Pri spodbujanju aktualne umetniške produkcije so ključne tudi nagrade Majskega salona, toda sogovornica je poudarila, da je »v tako slabem finančnem stanju, kot je zdaj likovno-vizualna umetnost, ko se proda tako malo nastajajoče produkcije, vsakršna podeljena nagrada samo obliž na psihično rano ustvarjalca. Ta obliž je morda dvomesečna poraba elektrike ali nekaj platen in zelo tanek nanos barve na to platno. Je pa seveda velika čast in veselje sprejeti kakršnokoli nagrado.«

Majski salon je živ organizem, pravi Mojca Smerdu, in kot desetletja doslej se bo s prihodom novih umetnikov tudi v prihodnje spreminjal in razvijal. »Pričakujemo pobudo ministrstva za kulturo za predlog zakona o donacijah in sponzorstvu, ki ga še vedno pogrešamo,« je poudarila in dodala, da se veliko potenciala kaže tudi v sodobnih kuratorskih praksah, pri čemer bodo morali »kuratorji izkoristiti inovativne pristope in povabiti k sodelovanju umetnike, ki niso naši člani, da se soočijo s sedanjimi člani in njihovo umetniško produkcijo«.