Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) je najstarejše društvo na področju likovne umetnosti pri nas – letos praznuje že svoj 125. jubilej. Prvi ustanovni zbor Društva likovnih umetnikov se je namreč zgodil leta 1899, v sedemdesetih pa se je več področnih likovnih društev med seboj združilo v ZDSLU, ki jo danes sestavlja devet regionalnih društev.

Delovanje zveze tako zajema celotno območje skupnega slovenskega kulturnega prostora, pravi njen predsednik Zoran Poznič, in združuje več kot 800 članov. Zveza spremlja in evidentira delovanje svojih članov, strokovno nadzira in evidentira njihove dosežke na področju likovne umetnosti, organizira likovne prireditve in srečanja s podobnimi institucijami doma in v tujini, zastopa njihove interese pri oblikovanju družbenega statusa likovne umetnosti in umetnikov, skrbi za njihovo promocijo v javnosti in nudi strokovno pomoč pri njihovem finančnem poslovanju.

Katere družbene in umetnostne okoliščine so vplivale na ustanovitev prvega Društva likovnih umetnikov v slovenskem prostoru in s kakšnimi cilji je bilo to formirano?

Že skozi stoletja so se umetniki v Evropi radi združevali, ker so bili tako močnejši, bolj prepoznavni in tudi finančno zanimivejši za potencialne kupce in mecene. V našem kulturnem prostoru so bili ob ustanovitvi društva cilji umetnikov podobni, družbene okoliščine pa precej drugačne. Posledice umetniških vplivov iz tujine in vsesplošnih likovnih tendenc ter cvetenja umetnosti v svetu konec 19. stoletja so bile tako neustavljive, da so se umetniki tudi pri nas začeli povezovati v skupine in oplajati z novimi likovnimi trendi in poetikami. Prve oblike organiziranja umetnikov, ki so se najprej združili na pripravljalnem občnem zboru v kavarni Narodnega doma maja 1899, so nato – mesec zatem – vodile do ustanovitve Društva likovnih umetnikov. Vrata za vstop v skupno društvo niso bila zaprta nikomur, če ni bilo zadržkov Umetniškega sveta, in tako je tudi danes.

Društvo slovenskih likovnih umetnikov je poleg spodbujanja tedanje likovne produkcije vplivalo tudi na ustanovitev Narodne in Moderne galerije ter Akademije za likovno umetnost.

Ja, s pridobitvijo Jakopičevega paviljona (1908–1962), ki ga je postavil Rihard Jakopič, arhitekturno pa zasnoval Maks Fabiani in za katerega so dela darovali takratni likovniki in člani Društva slovenskih umetnikov, so ti pridobili lastno razstavišče, sicer manjše, a dragoceno, ker je bilo namenjeno druženju, razstavam, njihovi promociji in prodaji umetnin. Do leta 1945 v Sloveniji nismo imeli akademije za študij in bodoči umetniki so morali v bližnje prestolnice, zato so se člani društva močno angažirali, pomagali in se trudili, da smo pridobili lastno akademijo. Prav tako pa so bili stanovski člani pobudniki za ustanovitev Narodne, še bolj pa Moderne galerije.

Kako pomembno je bilo tedaj društvo za spodbujanje publicistike oziroma revijalnega tiska o likovni umetnosti?

Periodični tisk s področja likovne umetnosti je društvo vseskozi spodbujalo. Kot prvo naj omenimo edino takratno likovno revijo Umetnost (1936–1945), ki jo je v svoji Bibliofilski založbi v Ljubljani izdajal akademski slikar grafik in ilustrator Miha Maleš, ki je deloval tudi kot urednik, založnik in pisec. Umetnostni zgodovinar prof. dr. Stane Bernik je začel, prav tako v povezavi z društvom, izdajati revijo Sinteza (1964–1994), ki je bila usmerjena v širše polje vizualne kulture in s katero je ustvarjal sintezo med tedaj znanimi, uveljavljenimi likovnimi zvrstmi: slikarstvom, kiparstvom in arhitekturo. Vsem zaprekam in zapletom navkljub je nadgradil revijo, ki je v stotih številkah bila in ostala eden izmed temeljev razvoja in promocije sodobne slovenske likovnosti in občutljivosti zanjo v Jugoslaviji in zunaj nje.

Med osrednje periodične publikacije na področju likovno-vizualne kulture in s poslanstvom obravnavanja dominantnih praks v likovni umetnosti pa sodi revija Likovne besede, ki je bila ustanovljena leta 1985 in pod okriljem zveze izhaja še danes. Revija se v zadnjih letih poleg strokovnih tekstov in sledenja trendom na svetovni in domači sceni vse bolj vključuje v delo ZDSLU in ga tudi spremlja, tako njenih regionalnih društev kot strokovnih sekcij. Zadnji dve leti poleg dveh rednih letnih številk kot katalog k razstavi Majski salon ZDSLU dodajamo še izredno številko, kjer najdemo pregled te največje razstave pri nas.

Omenili ste strokovne sekcije, ki v okviru ZDSLU združujejo in organizirajo avtorje posameznih zvrsti oziroma medijev.

Najbolje je organizirana Sekcija ilustratorjev, ki je odmevna predvsem zaradi narave njihovega dela. Ustanovljena je bila leta 1993 z namenom, da zavaruje kontinuiteto in razvoj slovenske umetniške ilustracije v novih političnih in ekonomskih razmerah. Med njenimi prioritetami, ob številnih drugih aktivnostih, je sekcija ustanovila Slovenski bienale ilustracije, ki pokriva celotno slovensko ilustratorsko produkcijo in bo letos v sodelovanju z galerijo Cankarjevega doma že 15. po vrsti. V okviru bienala podelijo tudi najvišje nagrade za ilustracijo v slovenskem prostoru: nagrado Hinka Smrekarja, nagrado za življenjsko delo Hinka Smrekarja, plakete in priznanja Hinka Smrekarja. Sekcija poleg rednih razstav v galeriji ZDSLU organizira tudi skupni nastop slovenskih avtorjev na osrednjem mednarodnem Bienalu ilustracije Bratislava – BIB.

Aktivna je tudi Pedagoška sekcija, ki je med letoma 2017 in 2020 sodelovala v evropskem projektu Permission to Wonder, v okviru tega je organizirala simpozij, na katerem je gostila likovne pedagoge iz Irske, Danske, Finske, Nizozemske in Španije. Sekcija je organizirala več učno-vzgojnih likovnih razstav, na katerih so aktivno sodelovali učenci osnovnih šol.

Slovenska likovna ustvarjalnost v osrčju Ljubljane

Za številne premike in novosti v slovenskem prostoru pa je zaslužna tudi Sekcija za keramiko.

Ja, ta je bila ustanovljena leta 2006 in združuje akademsko izobražene umetnike, ki keramiko uporabljajo kot likovni medij. Leta 2009 je Sekcija organizirala I. mednarodni trienale keramike Unicum, ki ponuja pregled svetovnega umetniškega izražanja na področju keramike, na njem so predstavljeni tudi različni tehnološki in konceptualni pristopi v keramiki v dialogu s sodobno umetnostjo. Zaradi težav s prostorom smo leta 2015 prenesli trienale v prostore Narodnega muzeja, ki je prevzel glavnino organizacije in s katerim še vedno aktivno sodelujemo. Sekcija se je še posebej predstavila na Majskem salonu ZDSLU 2021, pri čemer je del razstav potekal tudi v Kopru.

Podrobneje se moramo ustaviti še pri Sekciji za video in novomedijsko umetnost, ki je bila ustanovljena leta 2017 ob Majskem salonu ZDSLU 2017, ki je bil namenjen zgolj novomedijski umetnosti, sekcija pa ima tudi svojo videogalerijo Klet, kjer zadnjih šest let redno prirejajo razstave.

V okviru ZDSLU so ustanovljene še Sekcija kiparjev in umetnikov, ki delujejo v javnem prostoru, ki redno organizira kiparske razstave članov in tudi druge projekte, ter Sekcija za slikarstvo, Sekcija za grafiko in Sekcija za fotografijo, ki so nekoliko manj aktivne, a dolgoročno načrtujejo nova likovna presenečenja.

Majski salon je letos razprl paleto na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju. FOTO: Črt Piksi

Ob tem je Majski salon razstava z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, neprekinjeno poteka že od leta 1909.

To je razstava s širokim spektrom vizualno obravnavanih problematik, kot zrcalo aktualnega dogajanja na likovnem področju v Sloveniji in kot prikaz letne likovne produkcije v Sloveniji. Njegova vloga je večplastna in široko zasnovane razstave, na katerih se vsako leto vrstijo različno zastavljene likovne poetike, so edina tovrstna likovna manifestacija v Sloveniji. Velik problem sta vseskozi iskanje primernih razstavišč za tovrstne salonske predstavitve umetnikov in vsakoletno večanje stroškov za izpeljavo projekta, ki aktivno vključuje nekaj sto članov.

ZDSLU poleg naštetega skrbi tudi za mednarodne povezave umetnic in umetnikov ter sodelovanje s podobnimi društvi in likovnimi razstavišči po tujini.

Ja, od menjave vodstva leta 2011 intenzivno iščemo poti za prepoznavnost naše umetnosti v tujini, za povezovanje s tujimi podobnimi društvi ter primernimi razstavišči in galerijami, kjer bi naši člani lahko dolgoročno razstavljali. Veliko in uspešno sodelujemo z ministrstvom za zunanje zadeve in tako že 13 let dvakrat do trikrat na leto razstavljamo v galeriji Generalnega konzulata v Celovcu, kjer predstavljamo sodobne avtorje, kiparje z malo plastiko in slikarje, risarje in grafike v sklopu projekta Okno k sosedu, v okviru katerega bomo 16. aprila odprli 26. redno razstavo. Že 11 let v BV galeriji v Celovcu redno organiziramo izmenjalne razstave sodobnih umetnikov vseh likovnih zvrsti in sodelujemo z njihovo Zvezo profesionalnih umetnikov Koroške.

Veliko smo razstavljali tudi v Nemčiji, kjer smo imeli med drugim leta 2018 v sodelovanju s centrom Skica razstavo v galeriji Sievi v Berlinu, v okviru Generalnega konzulata v Münchnu prav tako razstavo v izbranih razstavnih prostorih. Izvedli smo tudi druge odmevne mednarodne projekte, kot sta bila Action week in Seart 2022–2023, z aktivnim mednarodnim sodelovanjem pa naše avtorje pošiljamo tudi v galerije v Avstriji, na Madžarskem, Slovaškem, Hrvaškem, Kitajskem in tako dalje, s čimer jim odpiramo poti onkraj naših meja in predstavljamo sodobno slovensko produkcijo širšemu svetu.

Kako pa bi ocenili produkcijske razmere slovenskih umetnic in umetnikov, kako se ZDSLU zavzema za njihovo izboljšanje?

ZDSLU redno sodeluje pri oblikovanju boljšega položaja likovnikov v naši družbi in tudi poskuša vnesti v splošne kulturne strategije več posluha za samo profesionalno stroko ter se trudi za večjo prepoznavnost svojega delovanja. Vemo pa, da so razmere, v katere sta sistem in družba pahnila naše umetnike, vse prej kot zavidanja vredne. Zaradi neurejenega trgovanja z umetninami je v Sloveniji trg povsem zamrl oziroma lahko mirno rečemo, da ga ni. Nimamo splošnega ovrednotenja likovnih del, kaj šele da bi bila družba ozaveščena, da brez lastne kulture ni lastnega naroda.

S katerimi konkretnimi izzivi se potemtakem spoprijema področje in kako se jih loteva zveza?

V sedanjem nemirnem obdobju je umetnost zagotovo v težavah, kot tudi drugi kulturni segmenti, ker so se enostavno porušili številne norme in pravila, ki so prenehali veljati. Splošno stanje družbe je zdrknilo v neke vrste kulturno apatijo in ta je močno prizadela vse svobodne umetnosti. Seveda se borimo na vseh koncih in krajih, iščemo rešitve in se predvsem trudimo, da svojim članom, kolikor je v naši moči, pomagamo. Agencija SVA, ki ureja avtorske in druge sorodne pravice in ki jo uradno odpiramo še letos, bo morda vsaj nekoliko v pomoč v zvezi z finančnimi primanjkljaji, ki so vse večji, saj smo financirani le z ministrstva za kulturo, ki pa žal ne more pokriti vseh naših izdatkov.