Znak Unesca sam po sebi še ne privablja ljudi

Mestni muzej Idrija po 27 letih dobiva novo vodstvo. Marca bo etnologinjo Ivano Leskovec, ki je pomembno zaznamovala delovanje ene od najpomembnejših kulturnih institucij na severnem Primorskem, na mestu direktorja zamenjal zgodovinar Miha Kosmač. Pred nastopom petletnega mandata je napovedal nadaljevanje zgodbe, ki jo je zastavila dolgoletna direktorica, ob tem pa nekaj novosti – obiskovalce nameravajo privabiti predvsem z novo stalno razstavo o zgodovini Idrije.

Koliko so stalne razstave sploh še lahko draž za tiste, ki večkrat obiščejo rudarsko mesto, in kako dolgo bodo prepoznavnost Mestnega muzeja Idrija še (lahko) gradili na krilih dediščine Unesca? Očitno še nekaj časa. V lanskem koronavirusnem letu so bili z obiskom na gradu Gewerkenegg zadovoljni, vračajo se tudi tuji gostje.

Ljudje smo navajeni, da mora biti nenehno vse novo, predrugačeno. Kako torej ljudi s stalnimi razstavami večkrat privabiti v muzej?

Draž stalnih razstav je v tem, da na kompleksen način predstavimo dediščino našega prostora. Poudariti je treba, da je dediščina živega srebra vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Taka celovita razstava obiskovalcu vsekakor da temelj, da lažje razume celotno območje, kako pomembno je bilo v zgodovini. Na muzejskih srečanjih smo se prepričali, da sta še zmeraj najpomembnejša člena za obiskovalca predmet in zgodba, ki je povezana z njim. Zato smo se tudi odločili za novo stalno razstavo na gradu oziroma prenovo že nekaj časa postavljene razstave 500 let rudnika živega srebra in mesta Idrija.

Zaradi velikega finančnega in kadrovskega vložka smo si prenovo zamislili po etapah. Zgodbo si želimo obogatiti z novimi podatki, povezanimi predvsem z zgodovino gradu. Eden od razlogov, da se obiskovalci k nam večkrat vrnejo, je velikost gradu, magnet sta tudi njegova zunanja podoba in dvorišče, in štiri stalne razstave.

Ampak muzej niso le stalne razstave. Vaš mandat ne bo posvečen le temu.

Mestni muzej Idrija upravlja osem spomenikov oziroma objektov nepremične kulturne dediščine – grad Gewerkenegg, idrijsko kamšt, idrijsko rudarsko hišo, Partizansko tiskarno Slovenija na Vojskem, Partizansko bolnico Franja, Bevkovo domačijo v Zakojci, stavbo Cerkljanskega muzeja, vzdržujemo tudi del objekta v jašku Frančiška, v katerem je stalna razstava rudniških strojev in naprav. Redno vzdrževanje in upravljanje sta velik izziv predvsem s finančnega vidika.

Veliko pozornosti bomo še naprej posvečali digitalizaciji. Redno na spletni strani objavljamo digitalne zgodbe naših muzejskih predmetov. Po papircih v digitalizirani obliki in digitaliziranem fotografskem gradivu nas veliko sprašujejo tudi zunanji uporabniki. Za muzej je zelo pomembno tudi, da dobi nove depoje. Obljubljajo nam jih v parku Kajzer, ampak to je treba zapisati tudi na papir, da dobimo zagotovilo, saj bi s tem dobili možnost kandidiranja na razpisih. Prostorska stiska muzeja je tako velika, da bi nujno potrebovali najmanj tisoč kvadratnih metrov ustrezno opremljenih, varnih prostorov. A dokler ne bomo dobili zagotovila, da prostor za nas tam v resnici bo, ne moremo nič.

Franja ostaja paradni konj Mesntega muzeja Idrija. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

Partizanska bolnica Franja najbrž ostaja paradni konj vašega muzeja? Kako je s sago o lokalu na parkirišču? Čeprav lokal ni v pristojnosti muzeja, bi vendarle lahko občutno vplival na obisk.

Mi bi radi zgodbo muzeja zastavili tako, da bi bila v Cerknem paradni konj Franja, v Idriji pa grad Gewerkenegg z novo stalno razstavo – da bi torej obiskovalci najprej prišli na grad in si nato ogledali še druge muzejske objekte. Novih informacij, da bi se v zvezi s parkiriščem pred Franjo kaj premikalo, nimam. Je pa to podobna zgodba kot Unesco – obiskovalcev, ki pridejo v ta prostor, ne zanima, čigavo je lastništvo parkirišča. Nam je seveda v interesu, da bi se zadeva premaknila. Objekt bi bil za nas zelo dobrodošel, če bi v njem lahko sprejemali šolske skupine in tako še bolj kakovostno izvajali učne programe.

Skriti dragulj deloval zaradi srčnosti običajnih ljudi

Kakšna je vloga Mestnega muzeja Idrija na lokalni, regionalni in državni ravni?

Ohranjati mora temeljno poslanstvo – zbiranje predmetov premične dediščine s področja zgodovine, etnologije, vizualne oziroma likovne umetnosti in tehniške dediščine. Ker zbiramo tudi posamezne predmete, ki so vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine, je ta vloga toliko širša in sega v evropski oziroma svetovni prostor. Določene možnosti za širitev in prepoznavnost institucije seveda so. Na lokalni ravni bo treba okrepiti predvsem prenos znanja s področja Unescove dediščine. To delno počnemo z obiskom šolskih skupin, ampak bomo morali program zastaviti širše.

Je v tem še prihodnost? V Unescu in njegovih zgodbah?

Unesco je uveljavljen znak, ki sam po sebi ne pomeni nič, če se vanj ne vlaga. Občina in drugi deležniki, ki skrbimo za Unescovo dediščino, bomo morali premisliti o strateškem programu, kako promovirati to dediščino in kdo je naša ciljna publika.

Kdo je vaša ciljna publika?

Družine in seniorji. Za začetek bi morali okrepiti sodelovanje z mestom Almaden, privabiti tamkajšnje prebivalce k nam in obratno.

»Prostorska stiska muzeja je tako velika, da bi nujno potrebovali najmanj tisoč kvadratnih metrov ustrezno opremljenih, varnih prostorov,« je poudaril Miha Kosmač. FOTO: Anja Intihar/Delo

Ostaniva še malo pri sodelovanju na lokalni ravni. V zadnjih letih je bilo slišati očitke, da je tega premalo, da muzej ni dovolj odprt za predloge drugih.

Ovira so gotovo pravno-formalni okviri. CUDHg je na primer v državni lasti, muzej in Zavod za turizem Idrija v občinski, kar otežuje prijave na projekte. Na občinski ravni bi morali določiti jasen strateški program, kaj Idrija zdaj potrebuje, v kontekstu okrevanja po covidu-19 in širšega razvoja. Krize so bile vedno priložnost za premislek, kaj je bilo v preteklosti dobro in kaj bi morali spremeniti.

Kaj konkretno bi morali ­spremeniti?

Mislim, da je prav, da se najprej pogovorim z vsemi sodelujočimi na štiri oči in potem razvijamo skupne ideje.

Kakšen izziv so kadri, predvsem z vidika nenehnega krčenja sredstev na kulturnem področju?

Želeli bi si kustosa pedagoga, stalnega osebja v recepciji gradu in konservatorja. Pri obdelavi predmetov je znanje s tega področja zelo pomembno, to delo zdaj za nas opravljajo zunanji izvajalci. Skupaj je v obeh enotah – idrijski in cerkljanski – zaposlenih petnajst ljudi, od tega pet kustosov. Tretjina je torej strokovnega področja, tu bi se morali okrepiti. A smo odvisni od financiranja ustanovitelja, predvsem občine Idrija, v nekaterih primerih tudi ministrstva za kulturo. Ampak na ravni države se finančni viri zmanjšujejo.