V nadaljevanju preberite:

Dokler živiš, ne moreš prenehati­ delati, je po telefonu povedal Valentin Oman, klasik moderne umetnosti avstrijske Koroške in mojster eksistencialno zaznamovanega slikarstva. Letos bo devetdesetletnik.

Dela mu ne bo zmanjkalo, ne le zato, ker ustvarjanje nenehno ohranja v dialogu s sedanjostjo in njenim tragičnim polom, podobami iz Ukrajine in Palestine, ampak tudi zaradi organizacijskega zalogaja, ki ga bo prinesel zgoščen program osmih razstav, ki jih na obeh straneh Karavank in na Slovaškem načrtuje ob jubileju. Leto 2025 je namreč tudi Omanovo.

Če si v zadnjem mesecu vstopil v mestno hišo na kranjskem Glavnem trgu, kjer so matični prostori Gorenjskega muzeja, si bil presenečen, ko si ob izpostav­ljeni spominski razstavi slikarja Vinka Hlebša, samouka, ki so mu namenili osrednjo galerijo, pravo dragocenost srečal v manj izpostavljeni Stebriščni dvorani.

V njej so razstavili številna dela enega od osrednjih slovenskih slikarjev, ki povezuje tukajšnji in avstrijski prostor, opremljena s preprosto oznako: »Razstavljena dela so donacija Valentina Omana za stalno zbirko Galerije Prešernovih nagrajencev Kranj.«

Če nekoliko pretiravamo, so dela iz donacije, ki zajema več kot 130 Omanovih del, razstavili domala inkognito; na muzejski spletni strani jih niso uvrstili v poglavje razstav, temveč med novice, in šele ob prebiranju teh si izvedel, da je bila njihova razstavna predstavitev le preddogodek veliko obsežnejšega niza jubilejnih razstav. Valentin Oman, rojen leta 1935 v Štebnu pri Beljaku, bo namreč konec leta ­devetdesetletnik.