»V Istri me je najbolj očarala svetloba«

Težko je presoditi, kdo je koga bolj izbrusil: istrski kamen Gail Claire Morris, ali Gail C. Morris Istro in vso njeno prvinsko robatost. Da gre med obema za neizpeto ljubezen na prvi pogled priča tudi prva večja samostojna in pregledna razstava dela angleške kiparke v Mestni galeriji Piran. Kar nekam dolgo je zorela tako celovita predstava vrhunske ustvarjalnosti, zato imata umetnica in ugledna slovenska galerija tokrat res kaj pokazati.



Obalne galerije Piran so nenavadno dolgo oklevale s povabilom skoraj hišne umetnice, ki je svoj talent razvila ob konstantnem stiku s slovensko galerijo, ki ima tradicionalno izrazit čut za kiparstvo. Razstava in po daljšem času bogat katalog ponujata prvi celovit vpogled v nekajdesetletno kiparsko delovanje britanske kiparke Gail Morris. Ena od dveh kuratork dr. Majda Božeglav Japelj (druga je Tatjana Sirk) pravi, da razstava Morrisovo predstavlja v pravem tradicionalnem profilu, saj pri svojem delu obnavlja vero v umetnost, narejeno z rokami. »Na ta način ohranja živo idealno vez, ki je v preteklosti povezovala umetnost in obrt. Uvršča se med redke umetnice v mednarodnem prostoru, ki v avtorsko prepoznavnem jeziku prepričljivo ustvarja in raziskuje načine sodobne interpretacije klasičnega gradiva - kamna.«


 

Dokončno jo je zaznamoval beli istrski kamen iz Kornarije

Gail Morris je v Londonu v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja obiskovala srednjo tehnično šolo in že tedaj pridobila veliko osnovnega tehničnega znanja in različnih tehnik likovnega snovanja (od slikarstva, risbe, do fotografije in grafike, mešanih tehnik). Tako tehnično oborožena se je sprva lotila ustvarjanja jeklenih konstrukcij z izrezovanjem, zvijanjem, tolčenjem, varjenjem kovinskih plošč in raznovrstnih jeklenih materialov. Med letom 1976 in 1979 je obiskovala Wimbeldon School of Arts v Londonu, nekaj let kasneje pa je nadaljevala študij na londonski St. Martin's School of Art. Že leta 1982 je imela v Londonu svojo prvo samostojno razstavo, leto kasneje pa se je štipendijo British Councila prvič udeležila mednarodne poletne kiparske šole Kornarija v Marušičih v hrvaški Istri, ki je zaznamovala in determinirala njeno ustvarjalno pot. Leta 1986 se je uradno preselila v Istro.



Že nekaj let prej je dolgoletni ravnatelj Obalnih galerij Piran Toni Biloslav v Londonu obiskal omenjeno umetniško šolo v Londonu in se s tamkajšnjim profesorjem, čilskim kiparjem Franciscom Gazituo (leta 1979 udeležencem portoroške Forme vive) vizionarsko dogovoril za ustanovitev mednarodne poletne kiparske šole Kornarija v Marušičih v Istri. Šolo so poimenovali po znanem, že leta 1972 opuščenem kamnolomu v bližini Marušičev. Gazitui so se kmalu pridružili ugledni kiparji: Carlos Lizariturry iz Španije, Masayuki Nagase z Japonske, Leonardo Rachita iz Romunije, Janez Lenassi in Drago Tršar iz Slovenije, kasneje tudi Gail Morris. Vsi so v Parku skulptur Kornarija ustvarili 40 različno velikih kipov iz belega kamna. Skoraj vsi (razen Carlosa Lizariturryja) pa so sodelovali tudi na simpozijih Forme viva na Seči v Portorožu. Leta 1987 so na pobudo Gazitue in Lizariturryja v Čilu organizirali prvi mednarodni kiparski simpozij, posvečen Pablu Nerudi, in po mesecih trdega dela iz granita izdelali šest velikih kamnitih glav, portrete literarnih likov Nerudove pesnitve Canto General.



Korenit preobrat v njenem delu je pomenil njen prihod v Marušiče in srečanje z istrskim kamnom. Odkrila je maso in volumen in se hkrati za določen čas prepustila vplivom starejših kultur (egipčanske, grške in rimske). V drugi polovici osemdesetih let jo je zanimala stilizirana figuralna plastika, pa tudi prelivanje svetlobe, ne le po površju, temveč tudi skozi kamen. To je dosegala z najrazličnejim modeliranjem upogibanjem in celo tanjšanjem kamnite trde in uporne mase. »V tej pokrajini me je najbolj očarala svetloba,« je o prvem stiku z Istro povedala Gail Morris, ki k obdelavi kamna in železa pristopa na dva povsem različna načina.
 

Kamnu vdihne gibanje

Eden od njenih izzivov je, kako v kamniti masi zadržati mehanizem gibanja. V večjih kamnitih monolitih išče dinamiko. »S tanjašnjem kamnite materije in komaj opaznimi razmiki, špranjami, se po površini monolitov pretakajo ritmi dnevne svetlobe, tako da je teža gmote skoraj izničena in materija prehaja v energijo, kar vnaša v skulpturo (Iskanje svetlobe) elemente mističnega,« opaža Majda Božeglav Japelj in dodaja, da Morrisova raziskuje, kako narediti kamen prosojen ali bolje prehoden za svetlobo.



Na drugem simpoziju v Čilu leta 1992 se je povsem odkrito zgledovala po delih velikega španskega kiparja Eduarda Chillide in začela dinamično prepletati kamen in kovino. Oba materiala obrtniško in tehnično vrhunsko obvladuje, veliko pozornosti je posvetila povezovanju kovine in kamna, ki sta pustila močno sled v njenem opusu. »Izrazito je naklonjena senzualnim oblikam, polnim simbolike, v katerih se čuti močan utrip narave,« o njenem delu zapiše kuratorka retrospektive Majda Božeglav Japelj. Zanjo je značilna tudi serija drobnejših plastik (serija Lončene hiše), okroglih, valjastih in razpotegnjenih oblik, največkrat tudi iz gline, ki jih obravnava kot nekakšno risbo v prostoru.



Posebej za arhitekturno zahteven prostor Mestne galerije Piran in za njeno pravo večjo monografsko razstavo je izdelala serijo mogočih steklenih skulptur, ki visijo v prostoru. Posamezni viseči objekti so sestavljeni iz steklenih trikotnikov, povezani v oklep ogrodja iz plastike. Za svojo tokratno izpoved je uporabila odpadno steklo, potrošni material, gumijaste cevi in opozarja ne ekološko plat reckliranja materialov.

Dvakrat je sodelovala na Formi vivi v Portorožu: leta 1991 z Mizo prijateljstva (kiparski park Forme vive Portorož) in 2005 z delom Kot ladje v noči (krožišče pri avtobusni postaji Portorož). V Piranu, Portorožu, Kopru in Sežani (in seveda še po številnih krajih v svetu) je na prostem stalno razstavljenih več njenih del. Več let je vodila kiparsko delavnico, v kateri različni mladi in amaterski kiparji ustvarjajo iz kamnitih blokov na piranski Punti. Je članica Društva likovnih umetnikov Insula v Izoli in Hrvaškega društva likovnih umetnikov HDLU, živi in dela v Marušičih.