Umetniška sporočila iz obljubljene dežele

V petek zvečer so v Kostanjevici na Krki odprli razstavo Vezi – zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama, skupni projekt Galerije Božidarja Jakca iz Kostanjevice na Krki ter Nacionalnega muzeja moderne umetnosti in Akademije likovnih umetnosti iz Zagreba. Avtorici slovensko-hrvaške razstave sta Asta Vrečko, kustosinja iz kostanjeviške galerije, in Dajana Vlaisavljević, muzejska svetovalka iz zagrebške Moderne galerije, vodja zbirke slikarstva od leta 1898 do 1918.

Razstava je bila najprej, od 20. aprila do 20. junija, na ogled v Zagrebu, v kostanjeviški galeriji bo delno spremenjena in dopolnjena odprta do 13. februarja prihodnje leto, še malce drugačna, s poudarkom na delih avtorjev iz Kluba neodvisnih, bo maja prihodnje leto prišla v Cankarjev dom.
 

Gospa Vrečko, ste docentka na oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske filozofske fakultete in kustosinja Galerije Božidarja Jakca, pobuda za razstavo je povezana z vašim doktoratom.

Med doktorskim študijem sem se kot mlada raziskovalka ukvarjala s pomenom Zagreba za slovensko umetnost v obdobju med svetovnima vojnama in seveda je bila likovna akademija ena ključnih tem. Doktorirala sem pri profesorici Beti Žerovc, raziskovalno delo pa sem opravljala tudi na Institutu za povijest umjetnosti v Zagrebu pri Petru Prelogu, ki je eden osrednjih hrvaških strokovnjakov za to obdobje. Pobuda za razstavo pa je nastala po koncu študija, ko me je k sodelovanju povabil direktor Galerije Božidarja Jakca Goran Milovanović, in sčasoma zrasla v mednarodni projekt.


 

Raziskali ste, kaj se je zgodilo, ko je po Münchnu, Dunaju in Pragi vabljiv vodnjak učenosti za slovenske umetnike postal Zagreb. Koliko je bilo po vaši oceni umetnikov, ki so šli na tuje, pred tem?

Pred obdobjem med obema vojnama je bilo gotovo manj takšnih, ki so se odločali za umetniški poklic, tudi potrebe so bile manjše. V sredini devetnajstega stoletja je bil ključni študijski center Dunaj, proti koncu stoletja, tudi na primer pri umetnikih slovenske moderne, impresionistih, pa se je razvilo prepričanje, da je tamkajšnja akademija preveč konservativna, in so šli drugam, tudi v München, kjer je imel zasebno šolo tudi sloviti slovenski umetnik Anton Ažbe.

V začetku 20. stoletja je postajala za študij umetnikov vedno bolj pomembna Praga, v kateri se je izšolala generacija ekspresionistov. V okviru Avstro-Ogrske in tudi zaradi ideje panslavizma, ko se je v imenu nacionalne emancipacije obračalo stran od Dunaja, so obstajale različne možnosti in štipendije za študij v Pragi. V Kraljevini SHS oziroma Kraljevini Jugoslaviji se je politična situacija spremenila, podpora za študij v Pragi se je posledično zmanjšala, saj je bila možnost študija v novi jugoslovanski državi večja. Neposredno po vojni, leta 1919, so se uresničila tudi prizadevanja za ustanovitev Univerze v Ljubljani.

A kljub različnim pobudam akademija ni bila ustanovljena in tudi zato je šola v Zagrebu prevzela primat nad umetniškim izobraževanjem kot edina akademija v kraljevini. Modernizacija Zagreba se je namreč začela že v drugi polovici 19. stoletja in je prispevala k preobrazbi iz provincialnega mesta v kulturno in študijsko središče. Ustanovljena je bila Univerza v Zagrebu, sledile pa so druge institucije za kulturo in umetnost, na primer Umetniški paviljon, Muzej za umetnost in obrt in Moderna galerija ter akademija leta 1907. Zagreb je tako v teh letih postal živahna kulturna prestolnica države, za slovenske študente in študentke pa je bil priročen tudi zaradi jezikovne dostopnosti in geografske bližine ter v letih gospodarske krize tudi finančno bolj dostopen.

Na Slovenskem je institucionalizacija umetnosti potekala počasneje, po vojni so sicer poleg univerze in študija za umetnostno zgodovino ustanovili Narodno galerijo kot društvo, prizadevanja za akademijo in Moderno galerijo pa so bila zaman. Kraljevina Jugoslavija je bila namreč organizirana po načelih državnega centralizma in to se je kazalo tudi v kulturi, umetnosti in izobraževanju.

 

Na razstavi si je mogoče ogledati seznam vseh slovenskih diplomantk in diplomantov zagrebške akademije, bere se kot kdo-je-kdo sodobne umetnosti tega obdobja. Za večino teh generacij je bil torej Zagreb obljubljeno mesto, kar zadeva umetnost in vedenje o njej?

Zagrebška šola je po letu 1923, ko je njen rektor postal Ivan Meštrović, ki je bil tedaj že eden najbolj pomembnih evropskih umetnikov, za seboj je imel razstave v Parizu, Benetkah, Londonu, na Dunaju in v Rimu, zrasla v pravo likovno akademijo v polnem pomenu besede. Na akademijo je bil povabljen, da instituciji dvigne pomen, kar mu je nedvomno uspelo. Skupaj z Vladimirjem Becićem je izvedel reformo izobraževanja in odmaknil program od umetnostne obrti izključno proti umetnosti. Privlačnost akademije je rasla tudi s profesorji, kot sta bila Ljubo Babić in Krsto Hegedušić, in prihajali so študentje iz celotne Jugoslavije in tudi nekaterih sosednjih držav. Študij slikarstva je potekal pod močnim vplivom francoske umetnosti, kar se je tudi kazalo v umetniških delih zagrebških diplomantov.

Pomembno je izpostaviti, da so se na zagrebško akademijo od njene ustanovitve dalje lahko vpisovale tudi umetnice, kar v tistem času ni bilo samoumevno. Od 95 slovenskih vpisanih študentov je bilo devet študentk, vse so študij tudi dokončale, a pozneje niso vse delovale kot umetnice. Prve generacije najpomembnejših slovenskih umetnikov so diplomirale v drugi polovici dvajsetih let, združene v Četrto generacijo, ki jo je vodil Miha Maleš. Druga močna generacija je bil Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, v katerem je bilo združenih kar štirinajst umetnikov, med njimi Zoran Mušič, France Mihelič, Nikolaj Pirnat, Marij Pregelj, brata Kalin in drugi. A usode so bile različne; nekateri niso ostali v umetniškem poklicu, drugi so se odločili za poklic učitelja risanja v srednjih šolah, po katerih je močno rasla potreba, spet tretja življenja pa je žal končala druga svetovna vojna.
 

Naj popravim vprašanje: branje kataloga, ki je izšel ob odprtju razstave, daje vedeti, da študij na zagrebški akademiji kljub dostopni šolninski politiki ni bil le imenitna izkušnja, ampak se je veliko slovenskih umetnikov tam srečevalo z revščino in lakoto.

Že v dvajsetih letih, a še posebej po uvedbi diktature kralja Aleksandra leta 1929 in v začetku 30. let, ko je bila gospodarska kriza tudi v Kraljevini Jugoslaviji, je bilo družbeno in politično ozračje precej zaostreno. Povečana brezposelnost je prispevala še k večjim razrednim razlikam in študentje v pismih in spominih pogosto opisujejo študijska leta kot leta lakote in bede. Mnogi so preživeli tako, da so jedli pri različnih dobrodelnih društvih ali pri Slovencih, ki so živeli v Zagrebu. A v teh spominih lahko vidimo tudi predanost študiju in umetnosti, saj pogosto omenjajo, da so dali zadnji denar za knjige oziroma umetniški material.

Mnogi so izhajali iz delavskih družin, tako da doma niso dobili finančne podpore, obstajali so zasebni meceni, denimo France Stele, na voljo so bile tudi redke štipendije banovine. Preživljali so se tudi z različnimi študentskimi deli. Najboljše so profesorji povabili k sodelovanju pri večjih projektih, nekateri, na primer France Mihelič, so risali tudi na medicinski fakulteti, saj so na akademiji dobili odlično znanje anatomije. Že med študijem najdemo mnogo del s socialno občuteno tematiko, prav tako se pojavijo motivi iz urbanega življenja in delavskih predmestij. A tudi z diplomo v žepu je bilo kot umetnik težko preživeti.

Domnevno ideološko nevarne avtorje je oblast Dravske banovine premeščala na službovanja po vsej kraljevini. Tako so bili kot učitelji risanja nastavljeni v bolj odročne kraje Jugoslavije tudi France Mihelič, Zoran Didek, Eduard Salesin in Dore Klemenčič. Zanimiv je primer Maksima Sedeja, ki je bil eden najrevnejših slovenskih umetnikov v Zagrebu, kar se je izražalo tudi v njegovih grafikah, proti koncu 30. let pa je postal zelo priljubljen s svojimi meščanskimi, po pariških vplivih naslikanimi deli ter leta 1940 zastopal Kraljevino Jugoslavijo na beneškem bienalu skupaj s svojim nekdanjim profesorjem Marinom Tartaglio.
 

Na razstavi je 130 del, razstavljeno je tudi dokumentarno gradivo. Je bilo težko pridobiti dela?

Osnovi razstave sta zbirki Galerije Božidarja Jakca, ki se posveča prav umetnosti med obema vojnama, in Nacionalnega muzeja moderne umetnosti (nekdanje Moderne galerije) v Zagrebu, ki je posodila kar 48 del. Veseli smo, da imamo v Sloveniji možnost, zlasti v času pandemije, predstaviti te ikonične slike, grafike in skulpture hrvaške umetnosti javnosti. V zbirki pa nimajo zgolj hrvaških umetnikov, temveč tudi slovenske, ki so jih kupili na razstavah v Zagrebu v obdobju med vojnama. Dela in dokumentarno ter arhivsko gradivo za razstavo nam je posodilo še sedemnajst institucij in številne zasebne zbirke, za kar smo vsem zelo hvaležni. Takšna dogovarjanja seveda vedno trajajo dolgo časa, zdaj pa je vse še malce bolj zamudno zaradi manjšega osebnega stika. Oteževalna okoliščina so bili tudi hudi potresi v Zagrebu, ki so precej poškodovali del akademije, kjer hranijo fundus risb iz časa študija in ni dostopen, a na srečo je nekaj teh del tudi v zapuščinah umetnikov.
 

Kakšen je bil odziv na razstavo pri zagrebškem občinstvu?

Razstava se mu je zdela zanimiva predvsem zaradi pomena zagrebške akademije, ki je segal daleč prek današnjih meja. Seveda so bili obiskovalci najbolj navdušeni nad povezavami nekdanjih sošolcev, sorodnim likovnim izrazom ter ključnimi slovenskimi deli in umetniki, zlasti Mušičem in Gabrijelom Stupico, ki ju gotovo najbolj poznajo. Stupica je namreč po študiju živel in delal v Zagrebu vse do ustanovitve akademije v Ljubljani leta 1945, kjer se je nato zaposlil kot eden izmed njenih prvih profesorjev. Nacionalni muzej moderne umetnosti pa hrani tudi prvo njegovo delo, kupljeno za javno zbirko, ki je na ogled tudi na razstavi v Kostanjevici.