Resnica, vrezana v les, vklesana v kamen

Novinarsko poročilo v Tedenski tribuni konec avgusta 1961 je govorilo o mednarodnem simpoziju kiparjev Forme vive: »Japonec Eisaku Tanaka je prišel iz Tokia naravnost v Kostanjevico na Krki. Smeje se, večno je nasmejan, ko ga nagovoriš, samo pokaže svoje bele zobe in se spet smeje ter zmiguje z rameni. Je eden najpomembnejših japonskih kiparjev mlade generacije. (...) Tako je v Kostanjevici, domovini hrastov. V Portorožu pa klešejo grožnjanski marmor.«

Direktor Galerije Božidarja Jakca Goran Milovanović je bil kot takratni kustos, zadolžen tudi za skrb nad Formo vivo, pred leti več kot jasen: »Forma viva je poleg Mednarodnega grafičnega bienala in Mednarodnega bienala industrijskega oblikovanja zagotovo tretja najpomembnejša mednarodna manifestacija, ki v Sloveniji poteka že več kot pol stoletja.«

Tudi letošnjega julija je delovišče Forme vive v Kostanjevici na Krki ponovno zaživelo, na letošnjo izvedbo simpozija sta bila povabljena akademska kiparja in profesorja Mirko Bratuša iz Slovenije in Péter Gálhidy iz Madžarske. V sklopu počastitve obletnice simpozija so izvedli rekonstrukcijo ikonične prostorske skulpture hrvaškega umetnika Miroslava Šuteja Brez naslova iz leta 1972, ki jo je v preteklih petdesetih letih načel zob časa.

Tudi tokrat so simpozij – sklenil se je zadnji dan julija – zasnovali skupaj z Obalnimi galerijami Piran, zato bo izšel tudi skupni katalog, v Galeriji Božidar Jakac pa je do 26. septembra na ogled razstava Re/Forma viva, na kateri je predstavljen izbor dokumentarnega gradiva z delovišča v Kostanjevici na Krki.

Letos je galerija pridobila sredstva ministrstva za kulturo za restavratorske posege na Japonskem festivalu, delu, ki ga leta 1961, torej na prvi izdaji simpozija, v bodočem parku skulptur v Kostanjevici ustvaril japonski umetnik Eisaku Tanaka, izvedli jih bodo prihodnje leto. Doslej je prišlo na simpozij 135 kipark in kiparjev. Prvih pet let je Forma viva potekala vsako leto, potem bienalno do leta 1988, leta 1990, tik pred tridesetim jubilejem, je bila prireditev prestavljena, ob trideseti obletnici pa je Delov komentator Drago Medved zapisal: »Razkošja v travi ni več. Prišli so časi senzibilnega premisleka, kako postavljati skulpture (dosedanja umetniška vrednost predstavlja nedvomno kakovost, in to je stalnica, s katero je Forma viva presegla vse, tudi dnevnopolitične Scile in Karibde). Število skulptur, njihova umetniška vrednost in nepretrgani čas trajanja, to je edinstven pojav v Evropi, ki bi tudi v svetu komaj našel ustrezno primerjavo.« Prekinitev simpozija je trajala celo desetletje, do leta 1998.
 

Les, kamen, železo, jeklo, beton

Leta 1971, ob deseti obletnici Forme vive, po desetletju, ki je obveljalo za zlato dobo kostanjeviške prireditve, je Delo poročalo, da je imela zamisel o kiparskem ustvarjanju na prostem bogate sadove. V Sloveniji je v desetletju ustvarjalo precej kiparjev. Kostanjevici, kjer so ustvarjali s hrastovino iz krakovskega gozda (poznejše poročilo govori o tem, da so po les, ko je del krakovskega gozda postal zaščiten kot pragozd, začeli hoditi drugam, med drugim so ga pripeljali tudi iz Mokric, kjer so posekali hraste, ko so urejali igrišče za golf), se je pridružil Portorož oziroma Seča z ustvarjenjem v kamnu, obe prizorišči pa sta se bienalno izmenjevali, leta 1964 z bienalno umetniško delavnico Ravne na Koroškem z železom in jeklom iz tamkajšnje železarne, od 1967 še trienalno Maribor z betonom podjetja Stavbar kot kiparskim gradivom.

Tajnik odbora Marjan Vidmar je takrat napovedoval, da bodo poskušali naštetim materialom dodati še aluminij, če jim bo uspelo s prošnjo pri slovenjebistriškem Impolu in tovarni glinice in aluminija v Kidričevem. Ob desetletnici prireditve so na slovesnosti v cerkvi nekdanjega kostanjeviškega samostana ob Vilmi Pirkovič sedeli visoki predstavniki takratnih oblasti, od slovenske skupščine in izvršnega sveta do univerze, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa tudi pomembni gostje iz generalnega konzulata ZDA v Zagrebu in pleterske kartuzije, slavnostni govor je imel generalni sekretar Socialistične zveze delovnega ljudstva Beno Zupančič.


 

Uspešno prevzeta zamisel

Mednarodni kiparski simpozij velja za drugi tovrstni simpozij na svetu, nastal je po vzoru Sankt Margarethna, kamnoloma blizu Dunaja. Tamkajšnje seanse – Simpozij evropskih kiparjev so organizirali kiparja Karl Prantl in Heinrich Deutsch in psiholog Friedrich Czagan – se je leta 1959 udeležil slovenski kipar Janez Lenassi, leta 1960 pa še Jakob Savinšek.

Lenassi si je po vrnitvi iz St. Margarethna začel prizadevati za organizacijo podobnega simpozija pri nas in je za to idejo dobil podporo predsednika občine Piran Davorina Ferligoja. Tedanja oblast je v Forma vivi videla način mednarodne promocije države in kulture, nespregledljivo pa je tudi, da je prvi kostanjeviški kiparski simpozij sovpadel s prvo konferenco gibanja neuvrščenih v Beogradu.

Mladen Baćić v zapisu o zgodovini Forme vive navaja, da je Savinšek leta 1959 razstavljal v Jakopičevem paviljonu, nato se je šel dogovarjat za razstavo na Dunaju, tam pa se je srečal s Czaganom, ki je želel, da bi se Savinšek leta 1960 udeležil simpozija, zato je pisal jugoslovanskemu veleposlaništvu na Dunaju, da umetniku dodelijo štipendijo. Po treh mesecih prizadevanja je postalo jasno, da Savinšek ne bo dobil štipendije, a podprla ga je Vilma Pirkovič, poslanka v narodni skupščini, aktivistka in entuziastična kulturna in politična delavka: posodila mu je lastna sredstva. V zamisli o organizaciji jugoslovanskega kiparskega simpozija je videla potencial za razvoj kulture na Dolenjskem, kjer je živela in delovala. Že v osnovi ideje simpozijev je bilo zanimivo osredotočanje na področja brez kiparske tradicije, tako da je perifernost okolice Novega mesta konceptualno zelo ustrezala. V občinah Krško in Novo mesto ideji organizacije simpozija niso bili naklonjeni, je pa iniciativo na lokalni ravni podpiral ravnatelj osnovne šole, entuziastični kulturni delavec in ustanovitelj Dolenjskega kulturnega festivala Lado Smrekar.
 

Simpozij in galerije na prostem

Baćić v opisu predzgodovine Forme vive navaja še, da so se oktobra in novembra 1960, po vrnitvi Savinška iz St. Margarethna, že vrstile številne akcije na terenu. V okolici Novega mesta je Jože Jankovič, Smrekarjev sodelavec in prijatelj, vodil Savinška po kamnolomih, kjer sta iskala primeren material za simpozij. Že takrat so se pogovarjali o hrastu iz Krakovskega gozda, ki bi se ga dalo kombinirati s kamnom, ter o prizorišču simpozija ob »ruševinah Kostanjeviškega gradu«.

V Istri in na Krasu je Savinšek obiskoval kamnolome skupaj z Lenassijem, da sta našla primernejše kamnine za simpozij. Lenassi in Savinšek sta spisala utemeljitev za simpozij in oddala vlogo za financiranje na sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti. Vilma Pirkovič je istočasno pridobivala politično podporo za organizacijo simpozija ter med drugim novembra 1960 organizirala sestanek med Savinškom in Jožetom Vilfanom, podpredsednikom republiškega izvršnega sveta.

Prvi sestanek pripravljalnega odbora za simpozij sta Lenassi in Savinšek sklicala decembra 1960. Na triurnem sestanku so govorili o enem simpoziju, razpravljali o tem, ali bi ga organizirali v Kostanjevici ali v Piranu. Prevladalo je mnenje, da bi bilo bolje v Piranu, čeprav je Savinšek favoriziral Kostanjevico. Januarja 1961 je Vilma Pirkovič potovala v Beograd, kjer je pridobila podporo za simpozij na zveznem sekretariatu za informiranje, ki ga je vodil Bogdan Osolnik.

Na drugem sestanku pripravljalnega odbora za simpozij januarja 1961 je bilo že jasno, da bo simpozij potekal hkrati na dveh deloviščih, v Seči in Kostanjevici na Krki, ter da bodo v Kostanjevici izdelovali skulpture iz lesa, v Seči pa iz kamna, na obeh deloviščih pa bodo nastajale galerije na prostem.

Na tem sestanku so sprejeli tudi Savinškovo pobudo za ime – Forma viva. Vprašanje formalne organizacije so na pobudo člana slovenskega izvršnega sveta Borisa Kocijančiča rešili z ustanovitvijo sklada, njegova ustanovitelja sta bila Okrajni ljudski odbor Koper in Okrajni ljudski odbor Novo mesto. Tako je bil marca 1961 ustanovljen Sklad Mednarodni kiparski simpozij Forma viva, julija pa je že potekal simpozij na dveh deloviščih, v Seči in Kostanjevici na Krki. Vsestranski uspeh, ki ga je požel simpozij Forma viva, je presegel vsa pričakovanja.

Prvega leta se je simpozija udeležilo osem umetnikov, prvi udeleženec je bil iz Indije, kipar Sankho Chaudhuri, japonski gost prvega leta je bil Eisaku Tanaka, ki je ustvaril simbol parka skulptur v Kostanjevici, delo z naslovom Japonski festival, ki od takrat uspešno kljubuje vremenskim razmeram, s svojo prisotnostjo pa je napovedal nenavadno zanimanje japonskih umetnikov za slovensko Formo vivo, saj so potem prihajali vsakokrat, ker jim je sodelovanje na mednarodnem simpoziju služilo kot odskočna deska.
 

Trdoživost in minljivost

Alja Fir, ki je ob letošnji obletnici opozorila na izzive pri varovanju in ohranjanju lesenih skulptur v galeriji na prostem, je zapisala, da ima park skulptur Forma viva od leta 1999 status spomenika državnega pomena, neločljivo je vpet v okolico stavbe nekdanjega samostana ter pomemben element varovane kulturne krajine območja gradu Kostanjevica. Galerija Božidar Jakac je v organizacijo mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva vpeta od svoje ustanovitve 1974 – formalno je organizacijo prevzela leta 1998 –, upravlja park ter v okviru zmožnosti varuje dediščino simpozija.

Prva prizadevanja za varovanje skulptur so se začela že sredi šestdesetih let, a jih je hromilo nenehno pomanjkanje sredstev. Ob umestitvi lesenih skulptur v galerijo na prostem se osnovna ideja simpozija vedno znova potrjuje: les je živ material, ki se pod vplivi okolja spreminja ter v končni fazi razgradi. Pobudniki simpozija in kiparji, ki se skozi leta udeležujejo simpozija, so to idejo sprejeli kot izhodišče. Krakovski hrast se je v vseh teh letih izkazal za trden in odporen material, ki ob strokovni izbiri in pripravi lesa ter premišljenem načrtovanju kljubuje času in le počasi podlega dejavnikom ogroženosti. Zanimiv ob tem je še podatek, da so nekateri umetniki zahtevali, da se njihova skulptura ne zaščiti, temveč postavi naravnost na zemljo, iz katere vpija vlago, kar pomeni, da čedalje hitreje in bolj vidno razpada, to pa naj bi izražalo zavedanje o minljivosti vsega oblikovanega.