Kaj vse nam lahko pove škatla, polna računov in listin? Če pride v roke muzejskim kustosom, veliko več, kot bi si mislili. Ne le o življenju človeka, ki jo je polnil, temveč o družbenopolitičnih okoliščinah njegovega časa. O tem, kako pridejo predmeti v muzej in na razstavo, smo se pogovarjali s kustosoma Muzeja novejše zgodovine Slovenije Ireno Ribič, ki jih zbira za razstavo ob 30-letnici Slovenije, in Markom Ličino, ki sodeluje pri prenovi galerije o drugi svetovni vojni na stalni razstavi.

Kako blizu nam je novejša zgodovina, se zalotimo že, ko stopimo v pisarni kustosov. Na mizi Irene Ribič so pred računalnikom razporejeni papirji, med katerimi so znani rumeni listič s potrdilom o državljanstvu, obvestilo o odprtju računa lastninskega certifikata državljana, davčna številka, ki so jo državljani dobili ob prehodu v novo državo, prvi slovenski potni list, položnice za naročnino RTV Ljubljana, stari vozni red, potrdilo o nakupu avtomobila in obvestilo, da je vozilo ami prispelo in da čaka lastnika, obračun plače, gradbeno dovoljenje, računi za premog, potrdilo za strojepisni tečaj … Vse to je del družinske zapuščine s 164 zdaj že muzejskimi predmeti, ki pripovedujejo o življenju družine od 60. let prejšnjega stoletja naprej.



Irena Ribič je vsak listič popisala, zapisala, kdo je darovalec oziroma posrednik, navedla datum prejema in ga pospravila v škatlo. Marsikateri predmet se bo uvrstil na razstavo, ki jo pripravljajo ob okroglem rojstnem dnevu Slovenije sredi prihodnjega
leta.


 

Olimpijske trenirke

Med predmete, ki bodo gotovo sodelovali na razstavi, sodijo zelene trenirke s slovenskim grbom, ki so bile v času našega obiska še v pisarni Irene Ribič, sicer tudi skrbnice civilnega dela tekstilne zbirke: »To so bile trenirke, ki jih je nosil član slovenske delegacije na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996. Prav te dni jih je muzeju s še drugimi predmeti podaril nekdanji športni delavec in funkcionar Tomo Levovnik.«

Na vratih omare je visel temnomoder plašč, primerek večne elegance, a je bilo kljub temu jasno, da je iz nekega drugega časa. »Plašč je del zadnje uniforme stevardese Adrie-Airways iz leta 2008,« je pojasnila. Sodi med zadnje predmete, ki so jih dobili v muzeju in ki pričajo o nekdanji letalski družbi, enem od paradnih konjev Slovenije, kakor radi rečemo. Muzej je sicer že leta 2010 dobil lepo zbirko oblek, čevljev in drugih dodatkov, ki so jih nosili člani kabinskega osebja te letalske družbe, vsega skupaj je več kot 400 predmetov.



Kako sploh predmeti pridejo v muzej? V glavnem nas ljudje kar sami poiščejo, sta odgovorila sogovornika; nekateri to naredijo z željo, da se predmeti ohranijo, in jih prepustijo instituciji, ki ji zaupajo, nekateri pa se recimo oglasijo pred tematskimi razstavami. Predmete kustosi tudi sami evidentirajo na terenu; to pomeni, da jih popišejo, pozneje pa si jih po potrebi izposodijo za muzej. »Prejšnji teden sem bila, denimo, na obisku pri gospe na Strossmayerjevi ulici v Ljubljani, kjer praznijo stanovanje njenega očeta, in nam je ponudila nekaj predmetov. Evidentirala sem jih, predstavila kolegici, skupaj sva presodili, kaj bi lahko prevzeli, zdaj pa jih bova šli iskat,« je navedla primer Irena Ribič.

»Obstajata dve vrsti zbiranja: eno je za nazaj, drugo za naprej,« je dodal Marko Ličina. »Tisto za nazaj zagotavlja z vidika stroke bolj kakovostno zbirko, a je problem, da predmetov pogosto ni več, če pa že so, jih je pogosto treba kupiti na trgu, kar pa lahko predstavlja problem. Drugi način pa je, da zbiraš sproti. Prednost tega je, da predmete imaš, vendar so lahko med njimi povsem nepomembni in jih je lahko tudi toliko, da kmalu ne veš, kam bi jih dal.«



Pisarna vodje depoja odraža te vsakdanje tegobe, a ima hkrati dušo kustosa: v njej so gore gradiva in knjig, muzejski eksponati, prepleteni z malenkostmi iz vsakdanjega življenja. Temu pravimo ustvarjalni nered, sta se šalila sodelavca, ki sta po poklicnem poslanstvu ujeta v primež nenehnega popisovanja, urejanja, pospravljanja in prestavljanja predmetov iz enega prostora v drugega, iz ene omare v drugo ... Kakor doma, torej? Ne, nikakor, doma vsaj tu in tam pospraviš, je med smehom odgovoril
Ličina.
 

Dela dovolj za nekaj generacij

Marko Ličina pravkar sodeluje pri prenovi stalne razstave o drugi svetovni vojni; predmeti, ki se bodo predvidoma konec oktobra uvrstili nanjo, so že pripravljeni. »Pri drugi svetovni vojni imamo toliko predmetov, da bi lahko z njimi napolnili ves muzej,« je dobrovoljno dejal in odprl vrata »svoje« zakladnice. V njej je največ orožja, vse je označeno in zloženo na stojalih.

Depo, sestavljen večinoma iz predmetov, ki so ji prinesli ljudje sami, so pred časom preuredili, vendar delo nikoli ni končano, je pripomnil sogovornik. Zadnja stvar, ki jo je muzej sprejel, je pištola, ki jo je opisal kot »Mauser model 1930, luštna zadev'ca«. Med zanimivejšimi so, denimo, partizanske puške, na katerih so osebni zapisi, iz katerih lahko razbereš, kako je imetnik preživel leta v vojni.



Podatki o predmetu so ključni, kajti šele potem zares pripoveduje zgodbo. V času interneta je, tudi če predmet v preteklosti ni bil dobro popisan, vendarle laže izslediti več informacij, kot na primer pri mitraljezu z ameriškega bombnika, ki nam ga je pokazal. V muzeju sprva o njem niso vedeli prav veliko, pozneje so po serijski številki izsledili letalo in po raziskovanju našli celo fotografijo tega bombnika ter dobili intervju z dvema članoma posadke na njem.

Še vedno pa je veliko predmetov, ki so bili v preteklosti zaradi pomanjkanja podatkov, literature in časa za raziskovanje slabo dokumentirani ali pa je ob njih le opis, kakršen je bil na eni od pištol: »Tovariš Daki pravi, da je verjetno španska.« To je sicer povsem razumljivo, saj je dela za raziskovanje predmetov dovolj za naslednjih nekaj generacij, je dodal Ličina.
 

Barcelona 1992, Lillehamer 1994 …

Depo s tekstilom je na drugi strani ozkega hodnika. Takoj ko je Irena Ribič odprla vrata, je pogled pritegnila škatla s klobuki. Od kod so nam že znani? Olimpijske igre, je odgovorila in z naštevanjem prebudila spomin: Sarajevo 1984, Albertville 1992, Barcelona 1992, Lillehamer 1994 …



Tekstilne predmete prav tako najprej popišejo, nato pa jih predajo konservatorju in ta jih pripravi za anoksiranje. Brez skrbi, da bi v depojske prostore zašel kakšen zajedavec, jih po mesecu in pol pospravijo v depo (če seveda ne romajo takoj na razstavo).

Omare, ki so v depoju razporejene ob dveh stenah, so polne oblek v zaščitnih ovojih. Iz ene se zasvetijo bleščice, na ovoju je mogoče prebrati znano ime, Marjana Deržaj. Iz druge vreče je previdno potegnila še eno oblačilo priljubljene pevke, ki kar diši po nostalgiji. Tam so tudi bluze z logotipom tovarne Labod, kakršne so nosile Adrijine stevardese, pa poletne Murine obleke z zelenim potiskom in s podpisom znamke LeOna.

Med največjimi dragocenostmi depoja je Titova jutranja halja, ki je bila ena od zvezd na letošnji razstavi »Tekma je bila odpovedana« Zadnje leto življenja Josipa Broza Tita, skupaj z uniformo medicinske sestre, ki je skrbela zanj na Brdu pri Kranju in v ljubljanskem kliničnem centru.



To sta le dva depoja od enajstih v tej hiši; imajo jih tudi v kompleksu Parka vojaške zgodovine v Pivki, kjer so depoji državnih muzejev (poleg muzeja novejše zgodovine še tehniškega in narodnega muzeja). Te že pridno polnijo in so deloma odprti za javnost, sta razlagala kustosa, ko smo se sprehodili skozi »prostor za okroglo mizo«, kjer je lepa bera predmetov, ki jih še niso do konca uredili, očistili in spravili. A v Muzeju novejše zgodovine Slovenije nikoli ne veš, kateri predmet je del vsakdanje rabe in kateri že eksponat.