Posebnež, ki je gledalca učil novih načinov gledanja

Če bi še ustvarjal, bi bil gotovo pogost gost razstavišč in pri kdo ve kakšnem večznačnem kombiniranju pomenov, ustvarjalnih postopkov ter materialov, s katerim bi učil gledalca novih načinov gledanja in razmišljanja.

A sodi med slikarje, katerih življenjska pot se je zgodaj končala. Prihodnje leto bo minilo ­desetletje od smrti­ slikarja Jožeta Slaka - Đoke (1951–2014). V Beži­grajski galeriji 2 v Ljubljani si je mogoče do konca aprila ogledati dobrodošel spominski izbor njegovih del Od pogleda do neskončnosti.

Đoka v panorami slovenske vizualne umetnosti ostaja posebnež, ki je izkoriščal različne možnosti slikarskega izraza, načeloma v kontekstu nove podobe izpred štiridesetih let in prekinjanja tradicije visokega modernizma, ob katerem se je formirala njegova generacija. Klasične slikarske materiale je kombiniral z drugimi materiali, organske forme z dosežki tehnologije, klasične slikarske poteze z nanosi kapelj, vseskozi pa je ostal kljub nekonvencionalnim kombinacijam – najbolj je znan po izrezanih oblikah slik – izrazno izjemno suveren.

V Bežigrajski galeriji 2 ga predstavljajo z drugo posthumno razstavo po Jutranji rosi, pripravljeni leto po njegovi smrti. Čeprav je kot slikar znan po tem, da je bil od prvega dne povezan z galerijo Equrna, ki je bila sprva zadruga umetnikov, je v njegovi biografiji prostor tudi za to galerijo. S skupino za raziskovalno glasbo Saeta, katere član je tudi dolgoletni vodja obeh Bežigrajskih galerij Miloš Bašin, je izdal štiri zgoščenke, eno izmed njih tudi v sodelovanju s Tinkaro Kovač. V Bežigrajski galeriji 2 so se predstavili tudi koncertno; tako je tokrat Đoka izpostavljen tudi kot glasbenik, ki je v skupini igral table in tolkala.

Jože Slak - Đoka v panorami slovenske vizualne umetnosti ostaja posebnež, ki je izkoriščal različne možnosti slikarskega izraza. FOTO: Borut Krajnc

Večinoma iz zasebnih zbirk

V tokratnem izboru je manj njegovih podob na izrezljanih lesenih nosilcih, s katerimi je prekinil tradicijo klasičnih pravokotnih form slik, vanje pa na vsebinski ravni vnašal »neumetniške« plati, kič, dekorativnost, vegetacijske motive idr. Ni, denimo, nobenega dela iz osemdesetih let. Prevladujejo poznejša na klasičnih ali skoraj klasičnih nosilcih, kar pomeni, da je njihov eksperimentalen akcent pretežno drugje.

Kronološko sicer izbor, v katerem so ob delih iz večinoma zasebnih zbirk tudi nekatera iz Dolenjskega muzeja, Galerije Božidarja Jakca in zbirke Likovne kolonije Zagorje – Izlake, sega do leta 1975, ki je bilo leto njegove diplome pri Gabrijelu Stupici na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Đoka je bil znani duhovitež, njegovo geslo na wikipediji se začne z »V otroštvu je živel pri stari mami, ki ga je naučila marsičesa za življenje koristnega«, najdemo pa tudi podatke, da se je usmeril v umet­nost, ko je opustil študij kemije, da se je leto dni v ZDA preživljal kot mizar, kar seveda značilno kažejo tudi njegove »izrezbarjene slike«, ali da je nekoliko dlje živel na Japonskem, kjer je dokončal podiplomski študij ter se naučil tamkajšnjega jezika. Z veseljem je iskal tudi humorne odtenke lastnega maternega jezika. Svoje razstave je, denimo, po Kersnikovo naslavljal Kmetske slike ali Tehno Janžgar, Zgodbe o luknjah in drugih predmetih ali Slike za slepe. Za slednje, šlo je za razstavo v Mali galeriji, je leta 2007 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Jože Slak - Đoka: Diptih II, 2007, akril. FOTO: Marko Tušek

Moderni galeriji ugodil z »brezbarvnimi, pustimi in minimalističnimi slikami«

Sedmi sili je kdaj zaupal, da ga pri prvem poskusu prijave na sprejemne izpite na akademiji »niso jebali« in da mu nagrade »dol visijo«. O omenjenih slikah, nagrajenih z malo Prešernovo nagrado, je za nacionalno televizijo povedal, da se je z njimi »skušal približati malo okusu Moderne galerije, tako da so slike bolj brezbarvne, puste in ­minimalistične«.

Ohranjal je, skratka, značilno off pozicijo. Duhovit pristop k naslavljanju v tokratnem izboru odražajo slike Pa to še ni vse iz leta 2002, Omara za oči in Kozliček iz leta 2003. Veliko je sijajnih podob, na katerih je videno skonstruiral s svojevrstnim nanašanjem kapelj, vpogled v ozadje tovrstnega dela ponujata tudi dve mali, prvinski kaligrafski podobi na papirju, kakršne je kasneje obdeloval oziroma povečeval v galerijske formate.

Đoka je, kot omenjeno, nekaj časa v drugi polovici osemdesetih let preživel na podiplomskem študiju na Japonskem, tamkajšnja kultura je bila glavni vir navdiha za njegovo ustvarjanje. Prisotnih je tudi več del iz prvih let aktualnega tisočletja, pri katerih je klasične slikarske pristope inovativno povezal z računalniškimi tridimenzionalnim tiski.

»Skušnjavec v tebi in tvoja neizmerna korajža sta botrovala številnim norostim, ampak z njimi je nastal zelo pomemben, genialen opus slik,« se mu je ob smrti v Delu poklonil njegov slikarski kamerad Tugo Šušnik. V Moderni galeriji so tedaj zapisali, da za njim ostaja praznina; s svojimi nekonvencionalnimi in duhovitimi, od trendov neodvisnimi, a vsebine polnimi likovnimi rešitvami in zgodbami je v slovenski likovni umetnosti ­pustil neizbrisen pečat.