Ocenjujemo: AUSSTELLUNG! LAIBACH KUNST – UNTERNEHMEN BARBAROSSA

Obstaja ustaljena fraza, ki pravi, da lahko v življenju računamo samo na smrt in davke, a vredno bi bilo dodati, da smo lahko vedno prepričani, da ne bomo doživeli obdobja, ko ne bi na vsaj enem delu sveta potekala vojna. Pogosto beremo o grožnji tretje svetovne vojne, smo opomnjeni na Uro usodnega dne, a pri tem pozabljamo, da vojne vseeno že potekajo na številnih delih sveta in vanje je, odkrito ali prikrito, aktivno ali pasivno, vpleten ves svet.

Proces deindividuacije, ki nam omogoča, da v navideznem miru preložimo odgovornost in skrbi na druge, ohranja občutek odmaknjenosti od dogajanja, dokler nismo z njim soočeni popolnoma neposredno. Predvsem je to razvidno, ko gre za navidezno ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki nenehno izpostavlja nivo geopolitične dehumanizacije v luči konfliktov.

Z razstavo UNTERNEHMEN BARBAROSSA (Operacija Barbarossa, MMC KIBLA, KiBela, obrazstavno besedilo: Luka Ostojić) se Laibach posveča prav družbeni diferenciaciji Vzhoda in Zahoda. Kolektiv, znan po radikalni in provokativni umetnosti, ustvarja pod motom, da je vsaka umetnost podvržena politični manipulaciji, razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije. Njihovi projekti praviloma ne puščajo prostora za udobje ali distanco, kar je uresničeno tudi tokrat.

Razstava sestoji iz velikoformatne slike tuša na papir, afganistanske preproge z motivom slike, videa in fotografij izdelave preproge ter posnetka nastopa simfonične pesnitve Alamut, ki so jo Laibach predstavili leta 2022. Takoj je jasno, da to ni razstava, ki jo lahko razumemo brez pozornega branja obrazstavnega besedila, ki je temu primerno detajlirano in poglobljeno ter oriše celotno nastajanje in pozicijo razstave.

Impozanten projekt v osnovi sestoji iz združevanja motivov slikarskega cikla Domovi, ječe, gozdovi avtorja Nikolaja Pirnata. Cikel je bil ustvarjenega po njegovi izkušnji koncentracijskega taborišča in pridružitve partizanom. Razstavljeno sliko je anonimni sodelavec Laibachov prvotno ustvaril kot nadomestilo Guernice za naslovnico albuma We Forge The Future, preproga pa je delo ruralne afganistanske družine, ki je motiv slike prenesla v medij, ki je kot izvozni izdelek dolgo predstavljal most med kulturami Vzhoda in Zahoda.

Nagrado kritiško pero 2024 prejela tudi Delova likovna kritika

Razstava se začne v predprostoru, pri čemer je vredno omeniti, da so dela razstavljena v predprostoru katerekoli galerije, lahko delno razvrednotena, a v primeru razstave Operacija Barbarossa postavitev uspešno doda k celoti. Pikselizirane fotografije oz. posnetki zaslona prikazujejo izdelavo preproge v Afganistanu. Podobe nizkokvalitetnega videa nas asociirajo na videe bombardiranj, talcev, tudi zato, ker je Afganistan še pred kratkim doživel nasilen vzpon talibov. V sklopu razstave delujejo kot napovednik, ki nas nemudoma navda z neprijetnim občutkom in uvede v stanje, v katerem bomo lahko do polnosti sprejeli osrednje razstavne objekte.

V glavnem prostoru, za črno zaveso, se lahko sprehodimo po preprogi, v katero je vtkana tudi pikselizacija (kot predlogo je družina zaradi slabe spletne povezave videla le sliko nizke ločljivosti). Pikselizacija deluje kot simbol šuma med disociiranostjo od dejstva, da se tke zgodba, ki je isto relevantna v vseh kulturah. Opomni, da imajo vsi totalitarni režimi in vsakršno nasilje isto jedro. Omejenost na črno, belo in rdečo barvo zariše vso nujno simboliko vojne in ustvari želen vizualni efekt, ki ga podpira tudi kopičenje pretresljivih delov Pirnatovega cikla.

Kompozicijska predloga Guernice poskrbi, da so povezani trije kraji namesto dveh, čas razstave pa neizogibno opomni tudi na dve vojni coni, ki sta trenutno v ospredju naših misli: Ukrajino in Palestino. Opirajoč na citat Hanne Arendt »Tretji svet ni realnost, temveč ideologija« lahko ob razstavi presodimo, da je ideologija edino, kar ločuje nemoralnost ene manifestacije opresije od druge.

Laibach kot umetniško sredstvo uporabi tudi dejstvo, da so izdelovalci preproge motiv tkali brez zavedanja, da izdelujejo arhetipsko zgodbo konflikta in s tem pripovedujejo tudi o lastnih izgubah, med katere spada tudi izguba pravic žensk, ki jim izdelovanje preprog (še posebej v ruralnih predelih) predstavlja eno od redkih dovoljenih zaposlitev. Pri tem je pomembna tudi ista velikost slike in preproge, ki enači dogodke na dveh različnih delih Zemlje, čeprav se tega niso zavedali niti vsi ljudje, ki so sporočilo pomagali materializirali.

Ob močni predstavitvi koncepta (ki videa izdelave in koncerta niti ne potrebuje, a sta kljub temu primerna dodatka) je na razstavi še posebej prodoren dodatek Laibachove miselnosti k sami preprogi: »Odpor je zaman, torej lezite in se sprostite.« Soočiti se moramo torej tudi z miselnim razkolom med frustracijo nad krivicami, ter dejstvom, da te v rahlo spremenjenih oblikah nenehno potekajo, mi pa jih lahko večino časa kljub razumevanju in ogorčenju le sprejemamo in opazujemo.

V tem se nahaja največja moč razstave. Laibach ne sporoča, da bo umetnost spremenila nastale krivice ali da bodo naša razsvetljenja bistveno doprinesla k zmanjšanju nasilja. Umetnost jemlje le kot izjavo, ki je v najboljšem primeru dovolj moteče kruta, da vzbudi občutek slabe vesti, ker o tem nismo dovolj pronicljivo razmišljali že prej in ker tudi v prihodnje verjetno ne bomo uspeli spremenili znanega vzorca človeškega delovanja.

Kolektiv Laibach lahko razumemo tudi kot lutkovnega mojstra, ki opazuje, analizira in s spreminjanjem konteksta saturira to, kar že obstaja. Ta spretnost efektivno šokira, saj je v osnovi praksa nastavljanja ogledala. Če so ti delci že obstajali, je nemogoče zavrniti resničnost, ki jih izpostavlja.

Na ogled do 5. 10.

5/5 zvezdic